Ali sodite med tiste ljudi, ki zamudijo na vsak sestanek? Ali vedno deset in več minut prepozno pridete k maši, na zmenek ali na kosilo s prijatelji – je morda celo tako hudo, da vam ljudje že govorijo, kako boste zamudili lasten pogreb? Kaj se vendar dogaja?
Duhovnik Leonard Salutati, teolog ind profesor socialne etike na Teološki fakulteti osrednje Italije v Firencah je malce osvetlil ta problem.
Če vedno znova zamujamo, je to za ljudi okoli nas lahko zelo neprijetno. Zelo nadležno je, toda ali je tudi greh? S psihološkega vidika ima zamujanje v večini primerov "podzavesten izvor", zato "ne more biti povezano z grehom, ki sam po sebi zahteva polno zavedanje in namen, da grešno dejanje storimo", pojasnjuje prof. Salutati.
Drugače pa je, če nenehno zamujanje "povzroča zavestno pomanjkanje pozornosti do drugih". Italijanski teolog poudarja, da "obstaja splošna dolžnost ljubezni do bližnjega, ki je v samih koreninah našega družbenega sožitja, in pomeni, da bližnjemu damo na razpolago vse, kar imamo, vključno s svojim časom".
V takšnem primeru je zamujanje lahko celo greh.
Če imate torej navado, da vedno zamujate, je morda napočil čas, da se ozrete vase in razčlenite vzroke za ta pojav ter ugotovite, kako bi težavo odpravili. To bo za vas duševno in duhovno izjemno blagodejno – vaši prijatelji in kolegi pa vam bodo neizmerno hvaležni.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
