Spomnim se poguma oseb s posebnimi potrebami in si rečem: ”Meta, ne kompliciraj in se spravi k delu”

Meta Plaznik je študentka razrednega pouka na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Ob študiju veliko svojega časa posveti delu z mladimi, saj jo to zares veseli. Poleg tega ima rada glasbo, potovanja, zelo rada tudi kuha in ustvarja nove recepte. Včasih napiše kakšno pesem ali si izmisli novo igro.

Življenja si ne predstavlja brez družbe in svojih prijateljev, zato jim rada posveti veliko svojega prostega časa.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Moram priznati, da so zame jutra zelo naporna. Nisem ravno jutranji človek, zato zmeraj izkoristim vsak najkrajši trenutek, ko si zjutraj lahko budilko še malo podaljšam in kar nekajkrat pritisnem na dremež, preden zares vstanem.

Jutra so tako ponavadi res bolj pestra, saj se mi skoraj vedno mudi k obveznostim in izzivom, ki me tisti dan čakajo. Vseeno pa se zgodi tudi kakšen dan, ko imam čas in lahko jutra malo podaljšam, si vzamem čas za dober zajtrk, uredim svoj prostor za delo in se odpravim na sproščujoč sprehod – takšna jutra so zame idealna.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Največkrat razmišljam, če bi lahko na svoj obraz, svoje telo dodala še kakšno stvar, ki bi me naredila malo bolj prikupno. Rada imam, ko me ljudje vidijo kot punco, ki ji lahko zaupajo in z njo pričnejo pogovor, zato si običajno želim biti čim bolj temu podobna. 😊

3. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Letos že deseto leto sodelujem pri mladinski skupini v naši župniji v Jaršah. Pridružila sem se ji, ko sem končala osnovno šolo, tako da sem v njej preživela res lepo obdobje svoje mladosti.

Brez te mladinske skupine bi bilo moje življenje gotovo čisto drugačno. Čeprav mi je bila na začetku pomembna bolj družba, ki sem jo tam dobila, sem sčasoma začela spoznavati ogromno dobrega, začela sem doživljati vero, zares sem začutila bližino našega Boga, ki je še kako prisoten med mladimi.

Vse to mi je pomagalo, da se danes v svojem hitrem tempu življenja uspem za trenutek ustaviti pri molitvi v naravi, v cerkvi, kapeli, pred Najsvetejšim … Vzamem si čas zase in razmislim o dneh, ki so minili, in izzivih, ki me čakajo v prihodnjih dneh, pomislim, za kaj sem hvaležna, česa se veselim, kaj me skrbi ipd. Te kratke trenutke tišine zares cenim, saj bi brez njih marsikatero stvar veliko težje izpeljala.

4. (Pre)izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Pred petimi leti sem v naši župniji prevzela vodenje oratorija Jarše. Po petih letih vodenja lahko rečem, da sem se iz te izkušnje naučila ogromno novega.

Po eni strani mi je ta izkušnja dala ogromno znanja v smislu organizacije skupine, financ, časa … po drugi strani pa sem se naučila, kako pomembno je sodelovanje z drugimi, kako pomembno si je vzeti čas za ljudi, ki te obkrožajo.

V času, ko končujem s študijem in začenjam z delom, vidim, česa vse sem se kot animatorka in pozneje voditeljica naučila in kako prav mi pridejo vse te izkušnje. Delo animatorja oziroma voditelja oratorija je popolnoma prostovoljno, ampak nikoli nisem gledala na to delo kot na nekaj, za kar moram darovati ogromno svojega časa in za katerega bi se morala na veliko žrtvovati.

V zameno za vse to sem dobila toliko več. Mislim, da bi se vsak prostovoljec lahko strinjal z mano, da je naše delo še kako večkrat poplačano in vredno vsakega trenutka, ki ga v tem preživiš. Za vsa ta leta sem zares hvaležna in jih ne bom nikoli pozabila.

5. Pri več dejavnostih in projektih sodelujete kot prostovoljka. Kaj je tisto, kar vas vedno znova vleče k prostovoljstvu, kaj ga dela tako posebnega in lepega?
Prostovoljno delo mi je prineslo ogromno lepih in posebnih trenutkov, izpostavila pa bi dva, ki mi ponavadi pomagata nadaljevati tudi takrat, ko imam slab dan in je malo težje ostati nasmejan in dobre volje. Kot prostovoljka največkrat delam z otroki ali z osebami s posebnimi potrebami.

Njihova družba me zares spravlja v boljšo voljo, saj ti sami vedno dajo občutek, da si zanje nekaj najboljšega. Oni ne skrivajo svojih misli, povedali bodo tako, kot čutijo, zato mi njihov smeh in njihovo veselje, ki ga prejmem, pomeni res ogromno.

Trenutkov njihove hvaležnosti, njihovega razmišljanja, ki je včasih zares posebno in ga občudujem, njihove iskrenosti, preprostosti in veselja do najmanjših stvari ne bom nikoli pozabila. Druga stvar, ki pa bo prav tako gotovo ostala v mojem življenju za zmeraj, pa so vsa nova prijateljstva, ki sem jih v tem času pridobila.

Z veliko ljudmi, ki sem jih spoznala na različnih projektih, sem obdržala stike do danes in verjamem, da se bo to nadaljevalo še dolgo. Za vse te ljudi sem zares hvaležna.

6. Pred kratkim ste se vrnili s tabora Društva Mali princ, kjer sodelujete že več let. Za kakšno društvo gre in kakšna je bila vaša vloga?
Društvo Mali princ je društvo, ki deluje za osebe s posebnimi potrebami in v okviru društva Sožitje. Vsako leto pripravimo pet poletnih taborov – tri tedne taborjenja ob Kolpi in dva tedna kuharskega tabora, katerega del sem bila tudi letos. Sama sem vodila kuharski tabor s šestimi spremljevalci, katerega se je udeležilo 11 udeležencev.

Biti del teh taborov mi je bilo vedno v veselje. Kljub mojemu začetnemu strahu, ki sem ga občutila, ko sem začela delati z osebami s posebnimi potrebami, sem že takoj ugotovila, da je to delo nekaj, kar me bo gotovo izpopolnjevalo.

Strah je odšel v trenutku, ko sem udeležence spoznala že na svojem prvem taboru pred leti, saj mi je njihova pozornost in energija takoj dala vedeti, da me sprejemajo takšno, kakršna sem, in da so zares hvaležni, da bom z njimi preživela nekaj svojega prostega časa. Izkušnjo takšnega tabora bi zares priporočila komurkoli.

Ne glede na to, od kod si, kakšen je tvoj poklic, koliko si star, je to izkušnja, ki jo je vredno izkoristiti, če vsaj malo verjamete temu, o čemer sem govorila pri prejšnjem vprašanju. Za kaj več vprašanj pa sem vedno na voljo. 😊

7. Kaj so vas naučile osebe s posebnimi potrebami, s katerimi se srečujete?
Gotovo sem se z njihovo pomočjo naučila predvsem vztrajnosti. Jasno je, da osebe s posebnimi potrebami lahko dosežejo ogromno, včasih veliko več kot bi sicer nekdo, ki nima posebnih potreb. Vseeno pa je njihov potencial za doseganje vsega, kar si želijo, nižji.

Ko jih takole opazujem in vidim, kaj vse uspejo narediti in kako veliko energije vložijo v vse to, jih res občudujem in so mi zgled. Sama tako pomislim nanje, ko mi zmanjka motivacije za lastno delo. Pomislim na to, kaj vse imam, kaj vse mi je na voljo in kako težja bi bila zame vsaka stvar, če ne bi imela vseh talentov, ki sem jih prejela.

Spomnim se na njihov pogum, na njihovo vztrajnost in si rečem: ''Meta, ne kompliciraj in se spravi k delu.'' 😊 Še ena stvar, ki jo pri njih zares cenim, pa je njihova iskrenost.

Mislim, da bi bilo v življenju odraslih veliko manj zamer in prepirov, če bi si stvari, ki nas motijo, povedali sproti in se v nas ne bi nabirala jeza zamer, ki si jo ustvarimo samo zato, ker nismo takoj povedali, da nam nekaj ni všeč.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Sem oseba, ki ima rada stvari pod kontrolo na najrazličnejših področjih. Zaradi tega se mi zgodi, da postanem slabe volje ravno zaradi tega, ker na nekaj ne morem vplivati. Ti trenutki so zame kar težki in se ponavadi 'postavim skoraj na trepalnice', da bi jih kljub vsemu le lahko nadzorovala.

Ko se tega zavedam, se največkrat nasmejim besedam Iztoka Mlakarja v eni njegovih pesmi: ''Človek obrača, Bog obrne.'' Dvakrat vdihnem in izdihnem in si rečem, da bi bilo bolje, če bi se malo sprostila in dopustila, da stvari stečejo tako, kot bodo, in da bo za spremembo morda kdo drug poskrbel za stvari, na katere jaz v resnici nimam vpliva. Pa je hitro lažje. 😊

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Ne znam si predstavljati večera, ko se ne bi za nekaj minut posvetila svojim prijateljem, največkrat na kakšnem druženju, če ne tako, pa s pomočjo socialnih omrežij in telefona. Tik pred spanjem pa je čas za kratko molitev, nekaj trenutkov premisleka o tem, kaj vse se mi je čez dan zgodilo in kaj vse me čaka v prihodnjih dneh.

Na kratko si v mislih splaniram naslednji dan – ne spomnim se, kdaj sem nazadnje zaspala, ne da bi vedela, kaj me v jutrišnjem dnevu čaka.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Biti ženska je lepo, ker znamo biti zelo nežne, znamo videti težave in skrbi drugih in se na to tudi odzivati. Imamo možnost, da se v svoji koži počutimo lepe, samozavestne in močne.

S svojim nasmehom in dobro voljo lahko res ogromno dosežemo, ljudje pa nas imajo lahko zelo radi in nam zaupajo, če pokažemo malo svoje materinske plati, ki skrbi za druge in jim daje občutek varnosti.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.