Helena Rozman ob vnovični preizkušnji: “Najpomembneje je zamrzniti vse čudovite trenutke sedanjosti”

Helena Rozman, voditeljica področja Duhovnost pri oddaji Reflektor, s katero smo pred nekaj leti naredili odmeven intervju, je pred nekaj dnevi na svojem Facebook profilu objavila ganljiv zapis. V nadaljevanju ga objavljamo v celoti (nelektoriranega) in se ji zahvaljujemo zanj.

V sredo sem praznovala 5 let zdravja! Pet let je minilo, odkar sem zaključila zdravljenje zaradi raka dojke. Vem, malo goljufam, saj so mi en mesec nazaj odstranili cca. 20 cm sigme zaradi raka debelega črevesja. Torej nisem bila v celoti zdrava, čeprav sem se počutila popolnoma zdravo.

Ne vem, zakaj spet rak. Mnoge stvari so mi in bodo ostale nedoumljive, vem pa to, da nič (nobena okoliščina niti dejstvo niti rak) ne more spremeniti Božje ljubezni do mene (in tudi do vseh vas, ki to berete). Želim živeti Bogu v slavo (1 Kor 10,31) in tako zadovoljno, kot sem živela sedaj. Zaenkrat sem zdrava na telesu, toda še bolj od tega mi je pomembno, kdo vodi moje zdravje in življenje. Le en Zdravnik ozdravlja do popolnosti (2 Mz 15,26). In ko se bo moje potovanje zaključilo, je pomembno predvsem tako zdravje.

Hvaležna sem za zabavno potovanje skozi najlepšo dogodivščino ne tem svetu – boljšo bi si težko sama zamislila in splanirala. Ko sem praznovala ob okusni presni lepotici, sem petim prijateljicam spontano začela razlagati o lekcijah, skozi katere me pelje Gospod. Nisem dokončala in sem jim obljubila, da jih kmalu zapišem 5 za pet let močnega zavedanja, kakšen dar je vsak dan, ki ga lahko živim.

Kako vredno je, da imam čas in ga lahko razporejam, kot želim. Lahko bi celo življenje nosila lasuljo in hodila na terapije, da mi je dan le čas (tudi če v bolečini), ki ga lahko preživim z mojimi dragimi. In ga ne želim metati proč za prepire, jamranje, utapljanja v žalosti, nepotrebna in nespoštljiva razpravljanja na teme, ki ne povezujejo … Odmerjam in skrbno izrabljam čas, ker je tudi moj čas bivanja na tem svetu omejen (Ef 5,16 in Kol 4,5).

Bolečina je v vsem tem času, ki ga živimo, neizogibna. Vsi jo doživljamo, vsi kdaj trpimo in smo v najbolj smotanih okoliščinah, ampak pomembno je, kaj bomo naredili s to bolečino. Kakšen bo moj odziv ne glede na zoprne okoliščine? Se bom znala nasmehniti nekaj ur po operaciji, ko v meni še kljuva bolečina od rezov, laparoskopskih plinov in narkoze? Bom izbrala resnico in jo delila ali bom slabe dogodke pometla pod preprogo?

Bog nas skozi čas in skozi bolečino vzgaja. To nas pripelje bližje Njemu, ker On ve, kaj potrebujemo. Ne ščiti nas pred bolečino, saj ve, da je začasna in da nam daje veliko zaščito na dolgi rok (Rim 8,28).

Helenin izbor svetopisemskih citatov, ki bodo opogumili tudi vas, še več jih najdete v fotogaleriji:

Velikokrat sem slišala, da smo rakavi bolniki borci in tudi nasvet od koga sem dobila takšen ("Bojuj se, ne pusti se! Si prava borka!"). Nič nimam proti bitki, o kateri govori apostol Pavel (1 Tim 6,12 in 2 Tim 4,7) in proti vsej bojni opremi, ki jo dejansko potrebujemo vsak dan na poti skozi potovanje (Ef 6,10-18). Toda življenje ni le boj, moramo se prepustiti in dovoliti Bogu, da nas vodi. Kot pravijo, da če te potegne velik vodni vrtinec … Če se boš upiral, boš utonil, če pa boš zajel zrak in se prepustil, te bo voda vsrkala in te kmalu zatem dvignila na površje.

Če se znova in znova sprašujem "zakaj jaz", mi ne pomaga veliko. Ali "kaj še delam narobe?" Najbolje se je zavedati "Zakaj pa ne? V čem sem tako drugačna, da pa jaz ne bi mogla zboleti? Morda sploh nič ne delam narobe!" Ko se prepustim Bogu, mu dam dovoljenje, da dela najlepše stvari. Ne živim v krivdi (ki mi jo vsekakor bolj povzročajo drugi, ne toliko sama), temveč v zaupanju. Krivda ni od Boga, tudi ne želi, da bi živela v nenehni bitki in strahu! Zato se prepustim. Kaj sploh imamo pod kontrolo? Ne veliko. Ampak mene resnično osrečuje zavedanje, da ima pa moj Očka kontrolo nad vsem! Njemu se želim prepustiti (Iz 41,10).

Ja, res. Sposobno je preteči več kot 20 km, nositi dete in roditi v pol ure, čarobno poganjati kri in dihati, se zaceliti po operaciji … Žal pa ni sposobno predelati oz. odstraniti vseh mutacijskih celic, tudi leteti ne zmore. Ampak vse te prednosti in slabosti telesa so mi čudovite, ta čudovita Stvarnikova kreacija mi še vedno dobro služi in rada ga imam. Še naprej želim skrbeti zanj in mu ponuditi najboljše! Da skrbim, da je v dobrem stanju. Sploh zato, ker v njem biva Sveti Duh (1 Kor 6,19).

Kakšna prijateljica me vpraša, kako sem sprejela brazgotinice. Hej, v resnici z lahkoto, ker mi je bolj pomembno tisto, česar se ne vidi, ne le tisto, kar se vidi (2 Kor 4,18). Vse brazgotine so zame pravzaprav krasen odtis zgodb, ki sem jih preživela. Živim! (Lk 1,37) Toda čeprav želim ostati telesno močna, krepiti mišice, ponuditi telesu gibanje, svež zrak, počitek in spanec, izbrano hrano, vitamine, sonček in obilico vode, se na drugi strani zavedam šibkosti, da sem nepopolna … Če mislim, da lahko v celoti za vse poskrbim sama, potem se igram Boga! Pomemben je naš notranji človek (2 Kor 4,16) in težiti želim k popolnosti srca, ne telesa! Ne želim se zanašati le na vsa čustva in občutke, temveč na Duha, da vedno iščem Resnico ter rastem v sadovih Duha (Gal 5,22).

Če želimo živeti po Njegovem načrtu in imeti naravo našega Rešitelja, plačamo ceno tudi skozi ovire. Toda ne bo nas zapustil, temveč nas bo obdal z veliko milosti in ljubezni (Flp 4,13). Najbrž sem zaradi raka in kljub raku doživela obilje ljubezni, ki je sicer ne bi. Lahko sem videla, da Aleš v polnosti uresničuje poročno obljubo "v bolezni in zdravju", prejela sem molitve prijateljev z več koncev sveta in konkretno pomoč.

Kako pomembna je taka skupnost ljudi, ki te ima rada in te nemudoma podpre! Kako lepo se je nasmejati s prijateljico v dneh največje stiske! In čeprav bolj uživam v dajanju, ne v prejemanju, sem znova in znova izkusila moč Jezusove ljubezni prek vseh teh asistentov, pomočnikov. Uživala sem v ponižnosti, saj imajo drugi priložnost, da služijo. Afriški pregovor pravi: "Če bi rad prišel hitro, pojdi sam. Če bi rad prišel daleč, pojdi z drugimi." Vsekakor želim ostati v tej moči Ljubezni in skupnosti ljubezni (1 Jn 3,16).

Izkoristi dan, danes, zdaj, optimalno, širše, boljše … Ne mislim, da ga moram celega izkoristiti v hedonističnem, čutnem in užitkarskem pomenu Horacijeve izjave (Carpe diem, quam minimum credula postero – Užij dan, čim manj zaupaj jutrišnjemu), temveč da živim sedanji trenutek, ki ga ne bremenim s preteklostjo in prihodnostjo. Seveda se rada spominjam fajn preteklosti, uživam tudi v načrtovanju dogodkov, toda zamrzniti trenutke sedanjosti je od vsega najpomembneje! Takrat ne razmišljaš o tisočerih vplivih tvojih genov, s katerimi si se rodil, sploh pa ne razmišljaš o tem, koliko časa ti je še danega.

Aleš mi je enkrat lani rekel, da če bi lahko zamrznil našo družino, da bi jo zamrznil sedaj – takrat sva dobila najstnico in imela dveletnico (ter nekaj mesecev prej v veri spustila nerojenega otroka nazaj v Stvarnikove roke). In na take dni ciljam … Ko se zaveš popolnega dne v nepopolnem svetu ter dan užiješ do konca. Pa naslednji dan znova in znova. Zavestno, mirno, s polno smeha in zvrhano mero zadovoljstva! Sredi plesa, dela ali leženja pod drevesom. Ne, nisem ena izmed tistih, ki se bom šele na smrtni postelji zavedala, da želim uživati življenje. Takrat se bom zahvaljevala za vse užite dni sedanjosti. In potem me preplavi hvaležnost, kako veliko blagoslovov sedanjosti prejemam (Ps 28,7).

Še več lekcij je, v katerih rastem, a naj kaj ostane še za naslednja leta .