V petdesetih letih preteklega stoletja je bila Madžarska pod sovjetsko komunistično prevlado, režim je bil izjemno strog in močno nastrojen proti Katoliški cerkvi. Vlada je spodbujala ateizem in preganjala katoličane, posebej škofe in duhovnike. V tako zahtevnih okoliščinah je bl. János Brenner leta 1955 prejel mašniško posvečenje.
Po posvečenju je bil imenovan za kaplana v župniji Rábakéthely. Vsi župljani so ga imeli zelo radi, k sodelovanju pa je znal pritegniti predvsem mlade. Prav verska vzgoja mladih je jezila komunistične oblastnike, ki niso želeli, da bi imel tolikšen vpliv nanje in jih odvračal od ateizma.
V njegovem življenjepisu lahko preberemo: "Nekega jesenskega večera, ko se je z motorjem iz Farkasfe vozil proti domu, so neznanci vanj metali polena, ki pa se jim je spretno izmaknil. Ko se je vrnil domov, je dejal, da 'niso imeli sreče' in se ob tem pošteno nasmejal."
Toda medtem ko se je spretno izognil prvemu poskusu, da mu vzamejo življenje, mu v drugo to žal ni uspelo.
Neke temne decembrske noči leta 1957 je Brenner dobil sporočilo, da nekdo umira in potrebuje viaticum, sveto popotnico oz. poslednje obhajilo pred smrtjo.
To je bila v resnici past, saj so njegovi tožniki vedeli, da bi za svoje župljane naredil vse.
Ko je prišel do navedenega naslova, "z obhajilom v mošnji okoli vratu, so ga umorili; 32-krat so ga zabodli z nožem".
Njegov zgled zvestobe med strogim preganjanjem je bil mnogim v navdih. Papež Frančišek je Jánosa Brennerja 1. maja 2018 razglasil za blaženega.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
