Začetek šolskega leta in nežno prihajanje jeseni, ki vedno pride zraven. Čeprav ne gremo vsi v šolo, pa najbrž vsi čutimo, da vstopamo v ta čas z določeno negotovostjo in skrbjo. Bodo šole ostale odprte? Kako se bodo znašli otroci? Bodo kos novim zadolžitvam? Pa mi: bomo lahko nemoteno hodili k sveti maši, nas bo virus obšel ali je pred nami še ena težka jesen?
Skrbi. V marsičem upravičene, pa vseeno skrbi. Če ne zaradi šole in prihajajoče jeseni, pa zaradi česa drugega. Bom ob vseh stroških prišla skozi? Kako bom rešil konflikt s sodelavcem, ki mi greni vsako uro moje službe? Na kakšno pot se bodo podali moji otroci? Negotovosti in skrbi.
Ljudje smo večinoma pač taki – ali pa smo se tega priučili, da moramo imeti življenje pod nadzorom. Razumeti, predvideti, načrtovati, izpeljati. S čim manj motenj in čim bolj po moje. V nas je močna želja po obvladovanju. Ob tem večkrat pozabljamo na dvoje: da nas življenje tako ali drugače presega in da obstaja Presežni, ki je Gospodar življenja. Ko oboje izgine iz naše žive zavesti, se začne vnaprej izgubljena bitka: obvladovanje neobvladljivega. In pridejo napetost, zaskrbljenost in nazadnje obup.
Prvo berilo nam, zaskrbljenim, kliče: "Bodite močni, nikar se ne bojte! Glejte naš Bog!" Prerok Izaija naprej našteva velika Božja dela: slepi spregledajo, gluhim se odprejo ušesa, hromi skače kot jelenček, nemi kriči na ves glas, puščava je polna vode. O človeškem naprezanju in obvladovanju ni ne duha ne sluha. Bog dela. In dobro dela.
Evangelij nas, zaskrbljene, postavlja v izjemen prizor, ko h Gospodu privedejo gluhega, ki je tudi govoril težko. Prosijo ga, da bi nanj položil roke in ga ozdravil. Jezus se odloči za precej več dotika, čeprav bi gotovo gluhonemega lahko ozdravil tudi brez fizičnega stika. Jezus ga vzame na samo, prste mu vtakne v ušesa, pljune in se dotakne še njegovega jezika. Ne bere se prav prijetno.
Gluhi takoj ozdravi: sliši in še govori pravilno. Opazovalci so vsi iz sebe in ugotovijo: "Jezus … On vse prav dela!" Samega zdravljenja ne komentirajo – morda je bolelo, morda je bilo neprijetno, a rezultat je dober. Ko opazujemo ozdravljenca, vidimo, kako ponižno srce ima in kako zaupa Bogu. Ve, da je Jezus nekaj posebnega, zaupa Mu in se ves nemočen prepusti rokam močnega Boga.
Bog dela, On je protagonist našega življenja. Brez Njega nam niti las z glave ne odpade in ni dogodka, ki ne bi bil predviden v Njegovem skrivnostnem načrtu – pa naj se nam zdi še tako sijajen ali tako boleč. Danes nas ne sprašuje, če smo dovolj močni, da bi bili kristjani, ampak sprašuje, če smo dovolj šibki, da bi se mu prepustili? Da bi tisto, na kar ne moremo vplivati, spustili iz svojih rok? Da bi Mu – navsezadnje – prepustili svoje življenje?
Prosimo za ponižno srce, ki zaupa Bogu. Vse mine, Bog ostane. Prepustiti, prepustiti … Verjeti in zaupati, da me bo varoval, da me bo branil, verjeti in zaupati, da On dela. In da ve, kaj dela. To ne zmanjšuje pomena mojega dela in mojih prizadevanj.
Še naprej se bom trudil za dobro, še naprej Ga bom iskal, še naprej se bom redno hranil z Njim pri svetem obhajilu, še naprej bom bral Sveto pismo, še naprej bom dosledno izpolnjeval svoje obveznosti, še naprej bom skrbel za svoje bližnje, še naprej bom varoval svoje zdravje in zdravje ljudi, ki jih srečujem … A s prepuščanjem vsega, česar pač ne morem obvladovati, Gospodu, ki dela in ve, kaj dela.
Cerkev že več stoletij v zadnji molitvi dneva po ustih vseh, ki molijo brevir, Bogu izroča svoje otroke z besedami, ki jih je Jezus na svojega Očeta naslovil v trenutkih neznosnega trpljenja na križu: In manus tuas, Domine, commendo spiritum meum. V Tvoje roke, Gospod, izročam svojega duha. V Tvoje roke, Gospod, se vsega prepuščam.
Naj bo to tudi najina molitev prepuščanja in izročanja. In naj ji sledi globok mir, ki ga prinaša gotovost, da sva v Božji roki, da nad neobvladljivostjo najinih življenj bedi dobri Oče, ki dela. In ki ve, kaj dela.
