Ob obujanju spominov na Stično mladih, ki bo 18. septembra, če bodo epidemiološke razmere dopuščale, že 40. po vrsti, je brat Luka Modic za druzina.si povedal zanimivo anekdoto, ki jo lahko preberete v nadaljevanju.
"Eno leto sem z Boštjanom Čerinom spremljal kolesarsko ekipo nočnih romarjev. Po uspešnem ravninskem startu iz Štepanje vasi smo v desetem kilometru prvič zadeli ob zid ob vstopu v dolino Besnice. Strm klanec nas je raztrgal v male skupinice. Večkrat smo morali počivati in si povezovati kolena in masirati kolke. Med 'malico-sleš-katehezo' na Velikem Trebeljevem nas je zajela noč. Izmučenost se je še bolj razpasla med romarji, saj se v temi nihče več ni trudil igrati junaka."
Okrog polnoči so tako potiskali kolesa po nekem kolovozu sredi gozda. Na desni so slutili jaso. Kar naenkrat pa se jim je iz omenjene smeri hitro začelo približevati "huronsko topotanje, globoko dihanje, ki je pred seboj lomilo veje. V trenutku nas je utrujenost čudežno minila! Vsi smo poskakali na bicikle in v Rogličevem slogu pritiskali na pedala med mrmranjem Zdravamarije in priporočanjem angelu varuhu … Nekdo je molil kesanje. Očitno neka velika, težka osmeronoga žival je ujela naš ritem in tekla ob nas. Po dvestometrskem šprintu sem s čelko posvetil v smer lastne – tako sem menil – gotove smrti in zagledal dva konja. Konjička. Islandca. Nihče ni nič rekel. Samo peljali smo se tiho naprej," opisuje brat Luka svoje doživetje.
Celoten članek lahko preberete na druzina.si.
