Tržnica v tajskem mestu Chiang Sean se zdi kot mravljišče. Prodajajo ribe, meso, ličinke in žuželke. Sestra Natalia tam ponuja čebulo in ginseng, ki ju pridela na vrtu. Prisluženi denar namenja preživljanju 60 deklet v Hiši Božje previdnosti, ki so rešene trgovine z ljudmi ali pa so sirote oziroma so jih starši zapustili. Tam najdejo streho nad glavo in so v skupnosti sprejete.
Na stičišču med Tajsko, Laosom in Mjanmarjem, imenovanem zlati trikotnik, kjer se spletajo poti za denar sumljivega izvora in trgovino z ljudmi, pa tudi za preprodajalce mamil, so o sestri Natalii in njenem reševanju žrtev trgovine z ljudmi pod vodstvom Lie Bertrami posneli dokumentarni film Tears & Dreams (Solze in sanje).
Ena od poti jo vodi med ženske z dolgimi vratovi. Že opuščen običaj daljšanja vratov z ovijanjem zlata – danes pogosto bakra – okoli vratov žensk se je s prihodom turistov v te kraje spet obnovil. Zlati obroči, ki jih od otroštva nosijo okoli vratu, jim povzročajo težave s hrbtenico, saj tehtajo več kilogramov. Nekatere od njih prihajajo iz plemena Akha in so jih ugrabili v Mjanmaru.
V "živalskem vrtu", kjer "ženske žirafe", kot jih zaničevalno imenujejo, stojijo in prepevajo, njihovi varuhi pobirajo denar od turistov in pazijo, da ženske z obroči ne zbežijo. Nekatere izmed njih je sestri Natalii in drugim redovnicam iz plemena Akha uspelo rešiti iz tega pekla.
Sestra Natalia, ki jo v daljšem portretu opisuje Donna Chiesa Mondo, priloga vatikanskega dnevnika Osservatore Romano, je Kitajka, doma z območja na meji z Mjanmarom. Oče je od tam skupaj z njo in vso družino skozi gozdove pobegnil pred napadi in racijami – takrat je imela tri leta.
V Mjanmaru so na območju plemena Akha zgradili skromno kočo. Najprej so se preživljali s pridelovanjem riža na majhnem koščku zemlje, vendar to ni bilo dovolj za preživetje. Zato so začeli gojiti opij, ki je prinašal večji zaslužek. Zlati trikotnik je na svetu eno glavnih območij pridelave opija, iz katerega pridobivajo heroin in kokain. Komaj 12-letna Natalia ga je prevažala po reki.
V gozdovih med begunci in preseljenimi ljudmi ni zdravnikov. Tako za blažitev telesnih bolečin, včasih pa tudi za to, da z otroki vred pozabijo na lakoto, pogosto posežejo po opiju. Trgovina s tem mamilom povzroča spopade med različnimi tolpami in plemeni, včasih vmes poseže vojska.
Med nekim hudim spopadom med dvema tolpama in vojsko ji je uspelo domače rešiti na varno v gozd. Sprejeli so jih pripadniki kitajskega plemena Lahu. Natalia je takrat začela hoditi v šolo, ki so jo vodili misijonarji papeškega inštituta za zunanje misijone. Ko so jo redovnice povabile, naj ostane pri njih, se je njeno življenje postavilo na noge.
Pot ni bila lahka: od gverilskega življenja med tolpami in preprodaje mamil po reki in v gozdu se je zdaj navajala na življenje z redom in pravili. Težko ji je bilo še posebej prvo leto. Žalostilo jo je tudi, da so vse njene tovarišice šle k prvemu obhajilu, ona pa ne. Prosila je za krst, vendar ji niso ugodili. Nekaj let pozneje je zakrament prejela iz škofovih rok. "Molila sem pred Marijinim kipom in slišala glas, ki mi je rekel: 'Hči moja, pridi sem in postani redovnica.' Šla sem k predstojnici in ta mi je dovolila."
Preden je vstopila v samostan, je za dovoljenje prosila očeta. Ta ji ni oporekal, saj morajo pri Kitajcih tradicijo ohranjati samo moški. "Če boš nuna, te vsaj ne bo trpinčil noben moški," ji je dejal. Bilo je 25. decembra 1981. Počakati je morala sedem let, saj je potrebovala različna potrdila, končati pa je morala tudi študij. Vstopila je v tamkajšnji red, posvečen Božji previdnosti.
Ohranila je mladostni žar, ki ga danes živi v luči evangelija, pripoveduje režiserka filma Lia Beltrami. Poleg ukvarjanja z vrtom, na katerem pridelajo hrano za dekleta, je nadzorovala gradnjo cerkvice – financiral jo je neki budistični menih, ob koncu tedna pa deluje kot katehistinja v vaseh, kjer živijo begunci iz plemen Akha in Lahu, ki so brez uradnega statusa in živijo v izjemno težavnih razmerah.
Natalia pripoveduje, da večina uživa mamila in alkohol, kar je le ena od mnogih težav. "Družinski očetje mislijo zgolj nase, pozabljajo pa na žene in otroke, zato otroci stežka končajo šolanje. Privlači jih lahek in hiter denar. Razpečujejo droge in navsezadnje odidejo v zapor. Učimo jih evangelij in jih ozaveščamo o škodi, ki jo povzroča opij," pravi.
Enkrat na mesec se sestra Natalia in še neka druga mjanmarska redovnica preoblečeta v poslovni ženski, prečkata reko Mekong in odideta v kazino v Laosu. Od tam se jima skozi zadnja vrata uspe pretihotapiti v vasi, kjer kljub uradni prepovedi poučujeta verouk. Natalii se to ne zdi nič junaškega. Pravi, da to sodi k redovnim zaobljubam.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 50, številka 36.
