Poročanje o nenavadni svetlobi je pogosto vsebina pričevanja ljudi, ki niso bili le na robu smrti, ampak že "malo čez rob". Nekateri celo trdijo, da so se počutili, kot da bi "lebdeli", kot da bi se znašli "zunaj svojega telesa" in celo da so svoje telo videli "od zgoraj", hkrati pa so zagledali močno svetlobo v nekakšnem "tunelu", ki se je odprl pred njimi. Vendar so se iz nekega skrivnostnega razloga vrnili v svoja telesa in tako "preložili" svoj odhod s tega sveta. Obstajajo celo nevroznanstvene študije, ki poskušajo razložiti, kakšen pojav je tako imenovana "izkušnja skorajšnje smrti".
Oče Vincent Lafargue, ki živi v Švici, pripoveduje o takšni izkušnji: "Videl sem tisto znamenito luč."
Leta 2000 je bil Vincent 25-letni katoličan, vendar po njegovih besedah "ni redno prakticiral vere". Pravzaprav je bil on tisti, ki je menil, da ima pravico Boga potegniti za ušesa in od njega zahtevati zadoščenje za nesreče in zla sveta. Močan in zdrav je opravljal tri poklice hkrati: v dopoldanskem času je delal kot radijski voditelj, v popoldanskem času je bil učitelj francoskega jezika, zvečer pa igralec. "Tako kot veliko ljudi v tej starosti sem tudi jaz menil, da sem nesmrten."
Toda Vincent je vedel, da do zadnje minute natrpan način življenja ne more trajati v nedogled. Spoznal je, da je vse v njegovem življenju "nad omejitvami hitrosti", saj ga je eden njegovih učencev opozoril na "jezikovni tik": Vincent je nenehno uporabljal prislov "hitro". "Na hitro preglejmo nalogo." "Hitro začnimo s tem tečajem." Vse je moralo biti "hitro".
"Tisto noč sem razmišljal o tem na svojem motorju in v srcu sem se začel pogovarjati z Bogom. Rekel sem: 'Vem, da grem prehitro in da ta tik pove nekaj o mojem življenju. Preveč delam in bi rad nekoliko upočasnil, pa ne vem, kako, predvsem zato, ker imam rad vse, kar počnem."
Mladenič, ki je živel "hitro", je nato Bogu izrekel mešanico prošnje in izziva: "Če si tako pameten, če res obstajaš, zakaj me ne poskusiš ustaviti?"
Takrat se je začela nepričakovana izkušnja.
Ko se je na semaforju prižgala zelena luč, je Vincent komaj uspel prevoziti 100 metrov, ko je čelno trčil v avtomobil, ki je pridrvel s hitrostjo 80 kilometrov na uro. S približno enako hitrostjo je pripeljal tudi Vincent na motorju. Trk je bil brutalen.
"Voznica avtomobila je imela s seboj mobilni telefon, kar je bilo za leto 2000 nenavadno. Takoj je poklicala policijo namesto rešilca, ker je bila prepričana, da sem mrtev, ko me je zagledala v luži krvi. Ampak to mi je rešilo življenje, kajti pozneje smo izvedeli, da je reševalno vozilo obtičalo v prometu, daleč od kraja nesreče, policijski medicinski avto pa je bil blizu in je prihitel v dveh minutah."
Hudi zlomi, ki jih je utrpel Vincent, so povzročili hudo notranjo krvavitev. Ekipa za prvo pomoč ga je nemudoma odpeljala v bolnišnico v Ženevi, kjer je zdravnik hitro ugotovil, da umira, takoj ko je videl madež, ki je kazal na krvavitev.
Med osebjem ni bilo dežurnega zdravnika: tam je bil le zdravnik, ki je tisti dan že končal svoje delo in je po naključju stal pri aparatu za kavo, mimo katerega so pripeljali mladeniča. Zdravnik je takoj naročil rentgenski pregled Vincenta.
Razmere so bile ekstremne – tako zelo, da je tik ob vhodu v operacijsko sobo mladeničevo srce nehalo utripati.
O tem, kaj se je od tistega trenutka zgodilo v operacijski dvorani, je Vincent v intervjuju za National Catholic Register, enega najpomembnejših ameriških katoliških časopisov, poročal:
Vincent dodaja, da so ga kmalu zatem "vrnili nazaj v njegovo telo":
Med dolgim okrevanjem je Vincenta obiskal bolniški duhovnik, za katerega se sprva ni zmenil. Toda duhovnik ga ni nehal obiskovati. Nekega dne mu je povedal, da Bog nikoli ne dela zla, ampak to dovoljuje, saj spoštuje človekovo svobodo in "je to zlo uporabil, da se je dotaknil mojega srca".
Spreobrnjenje je potekalo postopoma in ni bilo nekaj samodejnega po izkušnji skorajšnje smrti.
"V prvih dveh letih sem raziskoval vse svetovne religije," pravi Vincent. Nekega dne je po radiu slišal človeka, ki je govoril o "poeziji, umetnosti, kinu ... vsem, kar sem imel rad". Ko je izvedel, da je moški duhovnik, ga je Vincent poklical. To je bil še en mejnik na njegovi poti spreobrnjenja in poti do poklica.
Izkušnja skorajšnje smrti je bila na neki način "le" mejnik – seveda velikega pomena, vendar sama po sebi ni "čarobno" aktivirala radikalne preobrazbe v Vincentovem življenju.
Pravzaprav je imel mladenič v zvezi s to izkušnjo možnost poročati istemu zdravniku, ki je opravil operacijo:
Oče Vincent Lafargue je bil v duhovnika posvečen leta 2010. Zdaj se pripravlja, da bo kot bolniški duhovnik zamenjal istega duhovnika, ki ga je obiskal po nesreči, zaradi katere je ugledal "tisto znamenito luč".
Intervju (v francoščini) z očetom Vincentom lahko poslušate tudi na YouTubu:
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
