Izolana Maja in Darjan Cencič sta poročena že 14 let in imata pet otrok: Marka (13), Jana (11), Evo (8), Žigo (4) in Filipa (2). Darjan dela na banki, Maja pa je družinska zdravnica. Zanimalo nas je, kako utripa družinsko življenje družine, ki živi ob morju.
Kako sta se spoznala?
Darjan: Spoznala sva se na pevskih vajah župnijskega pevskega zbora. Jaz sem bil prijatelj njenega brata, zvečer smo šli ven, začela sva se družiti tudi po pevskih vajah, ugotovila sva, da imava precej skupnega, da sva si všeč, in tako se je začelo.
Maja: Jaz sem bila stara 19, Darjan pa 26 let. Drug za drugega pa sva vedela že prej. Najini mami sta bili sosedi, tako da sem vedno vedela za Cenciče, kdo so ti fantje.
Kdaj sta se poročila?
Maja: Ko sva postala par, sem ravno začela študirati medicino, kar je pomenilo vsaj šest let v Ljubljani. Ko sva se že odločila, da bova skupaj nadaljevala življenjsko pot, sva počakala, da sem končala študij, da nisva imela zakona na daljavo. Poročila sva se, ko sem bila absolventka, po šestih letih skupne hoje.
Sta si oba želela veliko družino?
Darjan: Tako velike ne. Rada sva imela otroke, oba sva že imela nečake, želela sva si tudi svoje ...
Maja: Razmišljala sva o treh. Mi smo trije in mi je bilo vedno fajn. Potem pa so nama tako uspeli, da sva kar povečala to število! (smeh)
S katerimi pridevniki bi opisala svojo družino?
Velika, glasna, razigrana, vesela, čustvena, smo radovedni, zgovorni.
Kako usklajujeta družino in službo?
Darjan: Velika prednost je, da večji otroci hodijo sami peš v šolo, v glasbeno šolo, na treninge, k verouku. Tudi Eva gre v glasbeno in k verouku že sama, ker smo res zelo blizu. Običajno sva naredila tako, da sem jaz zjutraj peljal otroke v vrtec, Maja pa je prišla po njih in so bili popoldan več z njo.
Maja: Zaradi pandemije je situacija precej drugačna, kot bi bila sicer, Darjan dela od doma, otroci so bili veliko doma, sama pa delam po šest ur dnevno. Med šolo na daljavo sta nam priskočili na pomoč moja in Darjanova mama, ki sta v jutranjem času počuvali mlajša dva, da so preostali lahko opravljali službene in šolske obveznosti. To, da je Darjan ves čas doma, velikokrat olajša situacijo. Pohvaliti pa moram tudi starejša dva otroka, ki veliko pomagata pri varstvu mlajših. Velika prednost je, da smo v centru Izole, da greš povsod peš, s kolesom, skirojem.
Darjan: Naučili smo jih, kako se varno prečka cesto. Seveda naju je strah, ampak jim zaupava, da se bodo znašli tudi v težavah.
Maja: Enkrat, ko niso imeli ključev, so šli kar k župniku.
Kaj vajinim otrokom pomeni stik s starimi starši?
Darjan: Zelo smo veseli, da imamo dobre odnose s starimi starši. Moja mama kdaj za vikend povabi najine in še bratove otroke, tako da ima od sedem do devet otrok v enosobnem stanovanju. Zelo zelo se imajo radi, uživajo. Ne razumem, da lahko nekateri zanemarijo stare starše, ker imajo toliko dati vnukom!
Maja: Če se spomnim, kako je bila moja mama stroga z mano in bratom in sestro, in jo vidim, kako zdaj vnuke razvaja! (smeh) Za to so none, da vnuke malo razvajajo, da dobijo kakšne nepotrebne stvari pri njih, da gledajo tudi kakšno risanko preveč. Takrat kar malo zamižim na eno oko. Starši smo tisti, ki moramo vzgajati otroke. Jaz sem imela svojo nono strašno rada. Od starih staršev se naučimo modrosti, imajo čas. Otroci najbolj uživajo, ko moja mama o čem pripoveduje, pa čeprav samo o tem, kako je šla v trgovino, ko je imela deset let. Ona lahko o tem razlaga dvajset minut!
Kako ste vključeni v župnijo?
Maja: V pevskem zboru sva že od nekdaj, jaz včasih tudi orglam. Odkar sva poročena, hodiva v zakonsko skupino. Otroci hodijo k verouku, ministrirajo. Darjan, fantje in Eva pa hodijo k skavtom na Škofije.
Darjan: Hodim k odraslim skavtom, srečanje imamo v istem terminu kot otroci. Vedno sem si želel biti v stiku z naravo, pritegnile so me veščine, ki jih imajo skavti, čeprav kot mladostnik nisem bil skavt.
Maja: Zelo radi šotorimo, zato imam tiho željo, da bi se jim pridružila še sama, ampak zdaj še ni čas za to, ker sta malčka še premajhna.
Darjan: Kot predstavnik zbora sem tudi član župnijskega pastoralnega sveta.
So vam evangeljske prispodobe, ki so povezane z vodo, ribiči, oljkami, kaj bližje, ker živite ob morju?
Darjan: Da bi nam kaj posebnega prebudile, to ne, so nam pa zelo domače. Zelo močno jih čutimo in razumemo, zato jih ne razlagamo posebej.
Maja: Opažam pa, da je otrokom treba razlagati pastirske zgodbe, pšenico ...
Kako živite iz vere v vsakdanjiku?
Maja: Lepo je, kadar zvečer zmolimo in si povemo, kaj se je zgodilo čez dan. Pred jedjo vedno zmolimo, skupaj hodimo k maši. Ko smo bili v karanteni, je bilo otrokom najbolj všeč, ko smo ob nedeljah imeli domače bogoslužje. Povabili smo še mojo mamo, ki živi v isti hiši, in smo se potem pogovarjali o Božji besedi, našli smo še eno zgodovinsko knjigo, da smo jo bolje razumeli. Močno so jih pritegnili farizeji, saduceji, kako je takrat potekalo življenje, kako si predstavljajo to in ono ...
Darjan: Radi pojemo, imamo cajon, kitare, pozavne ...
Maja: Midva sva pevca. Skozi glasbo najlaže čutim Božjo bližino.
Kako je živeti na morju?
Darjan: Vedno pravim, da je bolj pomembno, s kom živiš, kot kje živiš. Ko sva se z Majo pogovarjala, če bi se kam odselila, bi mi bilo to v redu, ker bi bila skupaj. Ostala pa sva v Izoli, ker imava tu sorodnike, prijatelje. Ker smo na morju, je pa še toliko lepše. Ob morju nam v vseh letnih časih zaigra duša. Ko gremo pozimi mimo svetilnika, tam piha burja, galebi se zbirajo, morje se peni ... Dostikrat nam je to samoumevno.
Maja: Res je tukaj lepo, čeprav je lepa vsa Slovenija. Tukaj imava sorodnike, s katerimi se dobro razumemo, prijatelje. Tudi v župniji se dobro počutimo, po maši se še veliko pogovarjamo, otroci se igrajo. Čutim, da smo dobrodošli, da smo ljudem pomembni, da smo tu doma. Mislim, da bi ta del bolj pogrešala kot samo morje in okolje kot tako, če bi se preselili.
Darjan: Živeti ob morju je res velika prednost.
Maja: Da smo v turističnem kraju, je dobro, ker se ves čas nekaj dogaja. Po drugi strani pa je poleti to tudi moteče, ker ni nikjer prostih parkirnih mest, povsod je gneča, a je to treba pač vzeti v zakup. Tega se navadiš.
Koliko pa sicer hodite na plažo?
Darjan: Za otroke imamo napihljiv čoln, jaz imam sup. Po službi pojemo kosilo, po peti, šesti uri pa gremo na plažo. Pridejo še prijatelji, sorodniki, vedno se dobimo na istem prostoru. Potem gremo malo s čolnom, se kopamo. Mi se pogovarjamo, otroci se igrajo. S sabo vzamemo še preprosto večerjo, ki jo podelimo drug z drugim. Imamo se lepo. To, da se srečamo, je še pomembnejše, kot da bi šli na morje, seveda pa se radi tudi kopamo.
Kako pa se pozna, da je Obala dvojezično območje? Ali vsi govorite italijansko?
Darjan: Naša generacija je odraščala ob italijanskih risankah, že v mali šoli smo imeli italijanščino. Sicer sedaj vedno manj uporabljamo italijanščino, saj tudi po nakupih ni treba več v Italijo, ker pri nas dobiš vse. Najini otroci znajo italijanščino nekateri malo bolje, drugi malo manj.
Maja: Danes otroci znajo bistveno bolje angleško kot italijansko.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
