V zgodbi 28-letne Kathleen Osborne, matere treh otrok s smrtonosnim tumorjem, je na prvi pogled težko najti kanček optimizma. Ob novici, da jo je doletela neusmiljena in kruta bolezen, se je odzvala z veliko žrtvijo za svojo hčerko.
Kljub temu, da je Kathleen stara le 28 let, ji zdravniki ne napovedujejo dolgega življenja v družbi svojih treh otrok. Tumor, ki jo je prvič prizadel, ko je imela 11 let, se je vrnil v zelo agresivni obliki leta 2020. Sočasno je ugotovila tudi, da je tretjič noseča.
Žrtev, ki jo je izbrala, da bi lahko rodila svojo punčko, ji ni prinesla nagrade, saj je bolezen napredovala do končne faze, ko možnosti za ozdravitev ni več.
Kathleen do pregleda z magnetno resonanco, ki ga je opravila, da bi izvedela, ali se ji je rak ponovil, ni vedela, da je noseča. Ko so odkrili tako nosečnost kot tumor, so ji zdravniki povedali, da se mora odločiti med rojstvom otroka in amputacijo noge ali splavom in takojšnjim začetkom zdravljenja s kemoterapijami.
O tem je razmišljala celo noč in se naposled odločila za prvo možnost. V četrtem mesecu nosečnosti so ji amputirali nogo in raka popolnoma odstranili. Kljub prizadevanjem je morala hčerkico Aido-May roditi osem tednov pred predvidenim datumom poroda, saj so podrobnejše raziskave pokazale, da se je rak razširil na pljuča. Tokrat ga ni bilo več mogoče odstraniti.
Zdi se, da je posledica dogodkov v nasprotju s prizadevanjem te mlade ženske, da bi se oprijela vsega pozitivnega v življenju.
Kathleen se hčerinega rojstva spominja takole: "Za pripravo na njen porod so mi dali le dva dni. Mislila sem, da imam še osem tednov, in zato je bilo strašno. Bala sem se, da jo bom izgubila, ker se bo prezgodaj rodila. Skrbelo me je za njeno zdravje in spraševala sem se, ali je dovolj razvita. Strašna dva dneva sta bila. Vse te misli so se mi podile po glavi, skupaj z diagnozo, da se je rak vrnil že četrtič."
Kljub strahovom in brutalnem scenariju, se je rodila Aida-May, ki je nekaj tednov preživela v intenzivni enoti porodnišnice, dokler ni pridobila na teži in moči. Na posnetku jo vidimo kot deklico, ki se z nasmeškom odziva na igro enega od svojih starejših bratov.
Kathleen skuša v času, ki ji je še ostal, zbrati spomine za svoje otroke. Želi jim zapustiti drobce spominov na srečno skupno življenje, ki pa so več kot spomini. Pogled na njeno življenjsko pot je namreč dramatičen.
Pri 11 letih je Kathleen kmalu po izgubi očeta, ki je prav tako umrl za rakom, odkrila, da ima kostnega raka. Po operaciji in kemoterapijah je popolnoma okrevala.
Pri 18 letih se je poročila in prvič postala mama. Mož pa se je izkazal za nasilneža in jo je tudi prevaral. Njun odnos se je končal na najslabši možen način.
Leta 2016 je našla drugega partnerja, s katerim sta dobila drugega otroka. Tumor se je vrnil, tokrat na pljučno krilo. Med kemoterapijami in delno odstranitvijo pljuč je doživela nov šok, saj se je tudi z drugim partnerjem razšla zaradi izkoriščanja in prevare. Kljub vsemu sta si prizadevala obnoviti svoj odnos in leta 2020 je znova zanosila. Ob tem so ji zdravniki odkrili agresivno vrnitev tumorja, tokrat v nogi.
Potem, ko je bila tolikokrat izdana, tako zaradi bolezni kot zaradi medosebnih odnosov, danes Kathleen izkorišča svoj čas, da z otroki deli lepe spomine in svojo življenjsko zgodbo.
"Zate bi si odrezal obe roki" je stavek, ki ga velikokrat slišimo, ko nekdo izrazi brezpogojno ljubezen do otroka, zakonca, prijatelja. A to je lažje reči kot storiti. Kathleen so amputirali nogo, ker ni želela splaviti hčerke. Zagotovo ta žrtev ni bila lahka, a jo je storila zaradi brezmejne ljubezni.
Po amputaciji osem dni ni zmogla pogledati, kaj je ostalo od njenih spodnjih okončin. Sama pravi: "Bilo je zelo težko. Po osmih dneh sem poskušala pogledati navzdol, vendar je bilo čudno gledati v odejo, ki me je pokrivala. Videla sem le konec odeje in potem ni bilo nič več. Borila sem se sama s sabo in se nisem mogla prepričati, da bi pogledala."
Loading
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
