Kot številni zaposleni starši se je tudi Jim Schroeder, otroški psiholog, v službo vsak dan vozil z avtomobilom. Spomladi leta 2007 pa je doživel hudo prometno nesrečo, ki jo je sicer preživel brez poškodb, vendar je posledično ostal brez avtomobila. To ga je privedlo do spremembe vsakdanjih navad, kar je korenito spremenilo njegovo celotno življenje.
Schroeder je v pogovoru za Aleteio pojasnil, kaj se je naučil iz te preizkušnje in zakaj se je odločil, da jo podrobno opiše v knjigi z naslovom Confessions of a Carless Commuter: What 40,000+ Motorless Miles Taught Me About Life (Izpovedi vozača brez avtomobila: kaj me je več kot 65.000 kilometrov brez lastnega vozila naučilo o življenju, op. prev.)
Včasih ste se v službo vozili z avtomobilom, nato pa se je leta 2007 zgodilo nekaj, kar je na nepričakovan način spremenilo vaše življenje – povejte nam kaj o tem.
Začelo se je, ko sem na križišču v St. Louisu speljal pri zeleni luči na semaforju. Skozi križišče je pridrvel kombi in treščil v moj avtomobil. V nesreči nisem bil poškodovan, avto pa je bil povsem uničen in ker v križišču nisem bil dovolj pazljiv, kljub zeleni luči na semaforju, sem bil spoznan za delno krivega, zaradi česar mi je zavarovalnica priznala le minimalno odškodnino. Zaradi omejenih financ me je prijatelj spodbudil, naj se odslej na delo vozim z avtobusom. Nerad sem privolil v poskus in tu se začenja zgodba, ki jo podrobno opisujem v knjigi.
Najprej ste se nekaj časa vozili z avtobusom, pozneje pa ste začeli uporabljati kolo in pešačiti. Kako vam je to uspevalo ob slabem vremenu?
Prilagajanje slabemu vremenu je bilo postopno, na različne načine. Najprej sem se moral naučiti, kaj naj oblečem, da me ne bo zeblo (vsaj približno!) in da bom v teh oblačilih lahko kljub temu tekel ali kolesaril. Delno je bila to vaja v premagovanju strahu pred mrazom ter razvijanju večje duševne odprtosti in sprejemanja pri obvladovanju vremenskih skrajnosti.
O tem, kaj sem se naučil iz teh voženj in tisočerih vmes, podrobneje opisujem v svoji knjigi. Med številnimi nauki je tudi ta: spoznal sem, da z večjim poznavanjem, dobro pripravo in spremembo miselnosti lahko ne le sprejmemo skrajne vremenske pogoje, kot se nam sprva zdi, ampak da lahko v njih celo uživamo.
Sodobno življenje je polno obveznosti – kako vam je kot možu, očetu in otroškemu psihologu uspelo najti dodaten čas, ki ste ga potrebovali, da ste prišli v službo?
To je pravzaprav eden od mnogih čudovitih darov voženj na delo brez avtomobila. Čeprav zahteva precejšnjo mero organizacije, priprav in vnaprejšnjega premisleka, ti ogromno tudi povrne, vključno s časom.
V polnem delovnem tednu kolesarjenja v službo naberem več kot 100 kilometrov razgibavanja z le malce več časa, kot bi ga v vsakem primeru porabil za to, da se odpeljem na delo in nazaj domov. Moje vožnje s kolesom mi vzamejo le okoli pet do deset minut več kot vožnja z avtomobilom, zato resnično pridobim čas, ko se lahko osredinim na druge stvari (poleg vsakdanje telesne aktivnosti). To je eden izmed resničnih darov vsakdanje vožnje na delo brez avtomobila.
Kateri je največji nauk, ki ste se ga naučili od voženj na delo brez avtomobila?
Hja, za odgovor na to vprašanje sem potreboval celo knjigo, zato sem jo tudi napisal, toda izpostavil bom dva nauka: prvi je ta, da je na svetu obilo priložnosti za radost in mir, vendar so pogosto skrite in nedostopne, če si ne vzamemo časa in si ne prizadevamo, da bi o njih sploh premišljevali.
Drugi pa je ta, da lahko že dve majhni spremembi v navadah in našem pogledu na življenje poskrbita za velike spremembe v našem zdravju, sožitju, sreči in celovitosti. To ni nikoli bolj očitno kot med mojimi vsakdanjimi vožnjami na delo.
Zakaj ste se naposled odločili, da svoja spoznanja v knjigi delite z drugimi?
Svoje izkušnje sem podelil, ker so obče uporabne. Iskreno lahko rečem, da se vsako poglavje v knjigi lahko nanaša na slehernega posameznika katerikoli dan v življenju. Ne glede na to, ali ste že kdaj kolesarili, tekli ali se na kakršenkoli drug način vozili na delo brez avtomobila ali ne, se lahko moja premišljevanja in nauki, ki jih opisujem v knjigi, dotaknejo vseh nas.
Moj cilj je bil, da na malce več kot stotih straneh podelim deset ključnih naukov, ki sem se jih naučil iz voženj na delo brez avtomobila, in nekaj žgočih vprašanj, ki jih moramo upoštevati v svojem vsakdanjem življenju. V številnih pogledih ima ta knjiga tudi vsakdanjo praktično uporabnost v našem krščanskem življenju z vidika moža, očeta, psihologa in vozača brez avtomobila. Vsi smo poklicani, da na svoj edinstven način delimo svojo zgodbo z drugimi.
Ali se še vedno vozite na delo brez avtomobila? Kaj se je spremenilo, kaj je ostalo enako?
Da, še vedno se večino dni na ta način vozim na delo. Toda po desetih letih, ko smo imeli v družini le en avtomobil (ki ga je večino časa uporabljala moja žena), imamo zdaj dva, kajti ob osmih otrocih in vseh športnih obveznostih je logistika milo rečeno precej zahtevna. Toda ob dnevih, ko odhajam v službo in se vračam domov, se skoraj vedno vozim s kolesom ali avtobusom ali pa tečem. In 14 let po tistem usodnem dnevu na križišču v St. Louisu sem izjemno hvaležen, da imam priložnost to početi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
