Oktober je mesec osveščanja o raku dojke in o tem, zakaj je pomembno samopregledovanje. Je tudi mesec zgodb. Takšnih, ki so še kako resničen del življenja. Takšnih, ki nas navdihujejo in dajejo upanje, da se da razgnati temo. Da to še kako drži, nam je potrdila naša sogovornica Nea Čepelnik.
Prihaja iz Prevalj, je poročena, stara je 31 let. Njena največja sreča so mož Matjaž ter trije otroci: Lynn je stara sedem let, sledi ji petletna Elly, Oscar pa je upihnil tretjo svečko. Zelo rada ima šport, obožuje pa potovanja. Zase pravi, da je "ena povsem preprosta punca, ki si je včasih zastavljala povsem nerealne, tudi nepomembne cilje. Sem iskrena, vedno pripravljena pomagati".
Po izobrazbi je magistra kriminologije, vendar na tem področju do sedaj še ni delovala. Začela se je ukvarjati s kozmetičnimi storitvami, ko je imela prvi in edini razgovor za službo s svojega primarnega področja, pa je prišlo kot strela z jasnega ... Diagnoza: rak.
Prvič je rodila pri 24 letih in tako je po zadnjem dojenju, po tretjem otroku, v dojki ostala zatrdlina. Pravi, da je zdravnika obiskala zaradi nečesa drugega in je to zatrdlino omenila čisto na koncu, nekaj ji ni dalo miru. Ko so jo povabili na razgovor za službo v drugi krog, ji je tik pred tem zdravnica sporočila novico, da ni videti najbolje in da mora takoj opraviti vse nadaljnje preiskave.
Zvezdasta oblika tvorbe ... je pisalo na izvidu. Dva dni zatem je sedela v čakalnici na kliniki in pred njo je visel plakat, kjer je pisalo, da ima rak dojke zvezdasto obliko. Punkcija je sum potrdila. "Tisti dan je bil ... katastrofa. Bilo mi je strašno hudo, še bolj mami, ker je njena mama, torej moja babica, umrla za rakom dojke. Mamo sem prosila, naj za vikend vzame otroke, da se sestavim, si zastavim cilje in pot ... V nedeljo sem se do konca sestavila in od takrat naprej nisem več potočila niti solze," pove Nea in doda, da je bila njena mladost v tej situaciji zanjo prednost.
Naša sogovornica je odločna, notranje močna, prava levinja. Pravi, da od nekdaj živi hitro. Njen um deluje bliskovito, ostro, po izkušnjah in modrosti pa je nedvomno stara duša, ki nas vse lahko marsičesa nauči. Je zelo razumska oseba, tako je tudi pristopila k zdravljenju in pravi "tudi sicer sem zelo trmast človek. Pri marsikateri zadevi sem šla z glavo čez zid, bom šla pa še tu". To dokazuje podatek, da je od 19. februarja 2020 do 13. marca prevozila 6.250 kilometrov. Vsak dan se je čisto sama peljala na obsevanja in nazaj domov. Vsak dan uro in pol vožnje v eno smer.
O vseh informacijah si je ustvarila svoje mnenje. "Jaz nisem dala nič na to, ustvarila sem si svojo resnico. Niti po eni kemoterapiji mi ni bilo slabo. Lahko je reči, da bodi pozitiven, ampak to ne deluje, če v tebi ta odločitev ne dozori." Je imela morda notranje bitke? "Obupala nisem nikoli, seveda pa se dvomi pojavijo, predvsem v povezavi s ponovitvijo bolezni. To sem poskušala sproti predelati. Ko se je pojavil dvom, sem ga izničila s tem, da zaupam vase, jasno mi je bilo, da moram sama s tem opraviti. Le kdo drug bi sicer lahko namesto mene?"
Mož, o katerem govori z velikim spoštovanjem in ljubeznijo, je bil ob novici, da je tako hudo zbolela, zelo prizadet. Njegovi mami so tudi diagnosticirali raka, vendar se je pozdravila, nekaj mesecev pred Nejino diagnozo pa je za rakom umrl njegov oče. Pravi, da ji je mož brezpogojno stal ob strani. Tudi ko je izgubila lase, je ni videl brez las, ampak kot celoto.
Prav družina je bila njena moč, da je zbrala vse atome energije in volje, da se je bojevala. Tudi ko je prejemala kemoterapijo, ji ni bilo tako naporno, ker si ni to dovolila. Drugi in tretji dan po kemoterapiji je bilo res težko, saj je bila čisto brez energije, samo ležala je na kavču. Takrat je mož prevzel vse obveznosti, vsi trije otroci so bili takrat še v vrtcu, odpeljal jih je tja in uredil še vse drugo. Potrudila se je, da je bila ob koncu tedna že na nogah.
Ravno tri mesece pred diagnozo si je skrajšala lase, ki so bili še vedno dolgi. Prej so jo krasili svetli gosti lasje, ki so ji segali do zadnjice. Nato pa je ostala povsem brez las. Že pred tem si je naročila lasuljo, saj ni želela izstopati, ko bi kam šla. "Nisem pa dovolila, da bi me brez las videli otroci. Tik pred spanjem sem odložila kapico in takoj zjutraj, preden me je kdo videl, sem si jo nadela. Moja najstarejša hči je zelo mehkega srca. Vse sem ji pojasnila, vendar sem ji to prihranila. Manjša dva pa še nista kaj dosti dojemala. Izpadanje las sem vzela kot prehodno obdobje."
Glede dojk pa je zbrala neizmeren pogum in žrtvovala tudi drugo, zdravo dojko. "Poznam se tako dobro, da sem vedela, da bom drugo dojko kar naprej preverjala, ali se v njej kaj dogaja. Psihološka moč pa ni hec, hitro si kaj prikličeš. Zelo sem morala vztrajati, moja zahteva je šla čez tri konzilije, da so mi to odobrili." Opravili so ji rekonstrukcijo na obeh straneh in pošali se, da ne bodo povešene, niti ko bo že precej v letih.
Jeza, žalost, to, da sebe ne daješ na prvo mesto, je tisto, kar te pripelje do bolezni. Tako meni Nea in doda, da se je na trd način naučila, da če bo ona v redu, bo v redu tudi za otroke in moža in bodo kot celota lahko funkcionirali. Pravi tudi, da "po taki preizkušnji postaneš kar malo filozofa, sprašuješ se marsikaj, na primer, kdo si, od kod prihajaš, kam greš ..." Verjame, da se naše življenje ne konča, ko se fizično poslovimo s tega sveta. Ženskam pa svetuje, naj bodo kritične do sebe. "Če se ti zdi, da nekaj ni v redu, vztrajaj! Ne pusti se odpraviti. Naša telesa so zelo pametna in nam povejo, ko nekaj ni v redu. Pa nikar ne obupaj. Nikoli!"
Zaupa nam tudi, da jo je v življenju najbolj strah, da bi otroci ostali brez mame. Njena največja želja pa da je gledati jih na maturantskem plesu. Zdaj si zastavlja cilje le za pol leta vnaprej. Živi za ta trenutek. "Edino, kar res imaš v tem življenju, je ta trenutek." Pove, da je v življenju ogromno prevrednotila. Prej je bila precej temperamentna, zdaj se nič več za nič ne sekira. Prepušča, pravi, bo tako, kot je namenjeno.
Je življenje dar? "Ja. Tega pred boleznijo nisem razumela, prej mi je bilo vse samoumevno. Zdaj mi ni več. Vsako jutro, ko odprem oči, pomislim, da je nov dan, na voljo so razne nove priložnosti, možnosti za učenje ... Vsak večer pa dan končam s hvaležnostjo, vse pustim za seboj. Rak mi je marsikaj vzel, vendar mi je mnogo več dal. Zdaj veliko bolje živim. Če imaš zdravje, imaš vse."
Članek je povzet po pogovoru, ki je bil objavljen na Telekomovem Tehniku.
