7 nasvetov, kako najti nekaj miru tudi v najtežjih obdobjih

Skrb zbujajoči dogodki v zadnjih letih v mnogih kristjanih prebujajo razburjenje in zbeganost, to pa nam jemlje mir, ki nam ga daje Kristus. Naslednjih sedem korakov nam lahko pomaga, da bomo ta dar, ki nam ga je Gospod podaril pred odhodom k Očetu, dobili nazaj. "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem." (Jn 14,27)

Naši čuti so neprestano bombardirani z besedami, glasovi in podobami; a če se želimo spočiti v Kristusu, moramo proč od avdiovizualnega hrupa. Da bi dosegli rodovitno tišino, iz katere se lahko rodi prava molitev, moramo proč od tega kaosa.

"Odnehajte in spoznajte, da sem jaz Bog." (Ps 46,11) Vse dokler smo prevzeti nad pametnim telefonom, prenosnikom, tablico ali televizijo, se gibljemo v kraljestvu neresničnosti, kjer kraljujeta fantazija in utvara. Tehnologije, ki smo jih ustvarili, da bi nam služile, so nas usužnjile.

Celo zdajle verjetno bralci ogorčeno branite svoje navade glede medijev: "To ali ono ima odrešujočo vrednost!" Toda ne smemo se slepiti: če preživimo več časa z mediji kot pred Gospodom v molitvi, potem zagotovo naše prioritete niso prave.

Cerkev nam nudi liturgijo kot sredstvo uvajanja v Božje skrivnosti. Tisti, ki doumejo njeno lepoto, morajo paziti, da je ne spolitizirajo z nenehnimi spori. To ne pomeni, da ste apatični, če ste priča nespoštljivosti.

Vedno bodo priložnosti za spodbujanje češčenja, ki pritiče Božji veličini, in mi jih moramo izkoristiti. Vseeno pa se moramo zavedati nevarnosti nenehnega prerekanja o svetih stvareh, še posebej če smo prepričani v svojo lastno pravičnost.

V vsakem primeru je sveto življenje najboljše pričevanje za preobrazbeno moč liturgije. Usmiljena ljubezen je oblika svetosti in ljubezen ni brezobzirna, saj "ne išče svojega." (1 Kor 13,5)

Iskrena želja po spoznanju Boga je precej drugačna od vsiljive radovednosti o teologiji. "Ne poganjam se za velikimi dejanji, za čudovitejšimi od mene." (Ps 131,1) Iskrena želja po spoznanju Boga pride iz ponižnosti. Vodi v vztrajanje v molitvi, pozorno premišljevanje o Svetem pismu in krotko preučevanje očetov in teologov. Prinaša mir, nežnost, ljubezen.

Vsiljiva radovednost o teologiji pa pride iz nadutosti. Vodi v mrzlično prebiranje spletnih strani in poslušanje podkastov, skupaj z izjemno željo po pogovoru. Vodi v sušo in izčrpanost.

Naravno je, da se človek sem ter tja obrne na strokovnjake, a če na primer več časa porabimo za branje o Svetem pismu kot za branje Svetega pisma samega, kaj to pomeni? Izvir modrosti je tik pred nami – mi moramo le piti iz njega.

Čeprav smo občasno poklicani, da spregovorimo o utemeljenih razlogih za našo vero, bi se morali na splošno izogibati prepiranju z nevernimi in "šibkejšimi" brati. "Na to jih moraš opozarjati in jih rotiti pred Bogom: naj se ne pričkajo za besedo, ker ni v nobeno korist, poslušalcem pa je v pogubo." (2 Tim 2,14)

Naj beseda križa in priča Kristusa v nas prepriča tiste, ki jih je potrebno prepričati. Ko gre za subtilna doktrinalna vprašanja in cerkvene polemike, se je priporočljivo obvladati, kajti takšnih zadev ni zlahka razrešiti in tako po nepotrebnem razvnemajo strasti.

Ko se skupaj zbiramo, se moramo izogibati črnogledosti in tarnanju – raje izberimo koristen pogovor o tem, kar je resnično, častno, pravično, čisto, ljubeznivo, krepostno in hvalevredno (prim. Flp 4,8).

Čeprav imamo po naravnem zakonu dolžnost izpolnjevati državljanske obveznosti in je hkrati naše evangeljsko poslanstvo prinašati Kristusovo resnico v javno življenje, pa nas te zadeve ne smejo preveč zaposlovati. Obstaja čas in prostor za politično udejstvovanje, ki lahko pripomore k splošnemu dobremu.

Toda takšno udejstvovanje od nas ne zahteva, da bi sledili politiki kot kakšni igrici, niti da bi dopustili, da nas neskončen krog novic posrka ali bi se nam volitve zdele kot nekaj  apokaliptičnega. Na kratko, ne zaupajmo knezom (prim. Ps 146,3), ampak se zavedajmo, da je naša domovina v nebesih (prim. Flp 3,20).

Evangelij je škandalozen, zato moramo pogosto žrtvovati svoje mnenje, še posebej tisto, ki lahko sproži nestrinjanje, da pot do Kristusa za bližnjega ne bi bila še napornejša. Je naše mnenje o tej politiki ali onem uslužbencu res tako pomembno, da je vredno z njim ovirati odrešenje nekoga drugega?

"Zato nehajmo soditi drug drugega. Rajši pazite na to, da ne boste bratu v spotiko ali v pohujšanje." (Rim 14,13)

Včasih moramo govoriti neposredno, pa naj stane kar hoče. A kako pogosto razvrednotimo Kristusa, ker želimo čutiti zadoščenje, ko stvari povemo naravnost! Bolje je, da ostanemo za vedno tiho, kot da spravimo evangelij na slab glas, ko po nepotrebnem govorimo besede, ki so škodljive.

Nedelja nam daje možnost, da se ustavimo in se naužijemo Kristusove luči, da bi lahko svetili v svetu. Kako to, da tako zlahka zanemarimo to blagoslovljeno priložnost in dan namenimo za različne opravke, šport in brezdelje? Nedeljo bi morali napolniti s posebnimi obredi, ki spodbujajo premišljevanje in slavljenje, da bi bili tako resnično poživljeni in bi okusili, kaj pomeni večno življenje.

Navsezadnje smo bitja, ki živimo v času: če ne privoščimo Bogu trenutka, da bi se srečal z nami in prebival pri nas, z njim ne bomo imeli zaupnega odnosa. Dan naj bo zato namenjen prepevanju, Njegovemu imenu, njemu, ki nas je ustvaril (prim. Ps 92).

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.