V obredju Cerkve poleg sedmerih zakramentov poznamo tudi različne druge liturgične obrede. V grobem jih delimo v dve skupini. Prva skupina so stvari, ki so povezane z različnimi pobožnostmi (npr. molitev rožnega venca in podobno), druga skupina pa so zakramentali. Toda kje leži meja?
Meja med pobožnostjo in zakramentali je ta, da Cerkev določi zakramentalom liturgično obliko. Tako imamo v Cerkvi posebne obrednike za pogrebe, eksorcizem, blagoslove in mnoga druga liturgična opravila. Bistvena razlika je, da je Cerkev določeno stvar sprejela in ji določila ustaljeno obliko obhajanja.
Cerkev nas spremlja do konca
Zakramenti vernega človeka spremljajo od rojstva, ko je s krstom postal Božji otrok in del Kristusovega skrivnostnega telesa Cerkve, preko najpomembnejših življenjskih prelomnic in težkih trenutkov, pa vse do same smrti.
Bolniško maziljenje ni zakrament za umirajoče, ampak je namenjen prošnji za fizično ozdravitev človeka. Sveta popotnica (tj. evharistija, sveto obhajilo), ki jo prejme umirajoči, je tista, ki ga pospremi iz zemeljskega v večno življenje.
Vendar se tukaj ne konča. Čeprav je vernik umrl in torej sam ne more prejeti več nobenih zakramentov, pa Cerkev tudi pokojnega pospremi s svojim blagoslovom in tolaži žalujoče.
Pogreb, ki sam po sebi ni zakrament, ampak zakramental, je namenjen ravno temu: v Gospodovem imenu pospremiti pokojnega k zadnjemu počitku, ga priporočiti Božjemu usmiljenju ter žalujoče tolažiti in spomniti na vero v vstajenje, da smo kristjani ljudje velike noči in ne velikega petka.
Pogreb
Bogoslužje ob pogrebu je sestavljeno najprej iz Božje besede, kjer so pripravljeni različni odlomki iz Svetega pisma, ki nas opominjajo na to, da je Jezus premagal smrt ter da je tudi Jezus kot pravi Bog in pravi človek žaloval in jokal ob smrti svojega prijatelja Lazarja.
Nato se v prošnjah in z molitvijo pokojnega priporoči Božjemu usmiljenju ter tudi prosi za žalujoče, naj jim Gospod stoji ob strani. Pred sprevodom h grobu duhovnik pokropi krsto oziroma žaro z blagoslovljeno vodo ter pokadi s kadilom.
Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš
Ob prihodu h grobu se najprej blagoslovi grob oziroma zemljo, v katero bodo položili pokojnega. Med molitvijo in prošnjami, naj Gospod sprejme pokojnega, se ga nato položi v zemljo z pomenljivimi besedami: Sprejmi zemlja, kar je tvojega!
V Prvi Mojzesovi knjigi beremo, da je Bog ustvaril Adama iz prahu zemlje in nato Evo iz njegovega rebra.
Ob začetku postnega časa, ko se posujemo s pepelom, nam duhovnik kliče v spomin to resničnost: iz prahu zemlje smo bili ustvarjeni, naše telo je minljivo in ob smrti bomo spoznali, da se povrnemo nazaj tja, od koder smo prišli: telo v zemljo, iz katere prahu je bilo ustvarjeno, duša pa k Bogu, svojemu Stvarniku.
Krščanski pogreb je vedno povezan s sveto mašo. V krščanski veri, da Bog sprejme dušo rajnega, se zato ob pogrebu obhaja maša zadušnica – za dušo pokojnega.
Dve molitvi oz. odlomka iz pogrebne liturgije:
Pridite na pomoč, svetniki božji,
pridite naproti, angeli Gospodovi.
Sprejmite njegovo dušo, nesite jo pred obličje Najvišjega.
Naj te sprejme Kristus, ki te je poklical,
in v naročje Abrahamovo naj te spremijo angeli.
Sprejmite njegovo dušo, nesite jo pred obličje Najvišjega.
Gospod daj mu večni pokoj in večna luč naj mu sveti.
Nesite jo pred obličje Najvišjega.
V nebesa naj te spremijo angeli,
ob tvojem prihodu naj te sprejmejo mučenci
in privedejo naj te v sveto mesto Jeruzalem.
Zbor angelov naj te sprejme in z Lazarjem,
nekdaj ubogim, uživaj večni pokoj.
