separateurCreated with Sketch.

Dopoldne profesor, zvečer komik

whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Andreja Hergula - objavljeno 25/10/21
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Je mogoče, da je humorist strog predavatelj?

Uroš Kuzman je 37-letni Velenjčan, ki zase pravi, da živi življenje po sekcijah. Dopoldan je profesor oz. asistent matematike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani, popoldan očka dveh osnovnošolcev, zvečer pa se prelevi v komika, ki gledalce spravlja v smeh v stand-up predstavah. Vse troje mu gre odlično od rok. Je mogoče, da je humorist strog predavatelj? Izveste v nadaljevanju.

Vaš oče in starejši brat sta oz. sta bila profesorja matematike. Je ob družinskem kosilu tekla beseda le o matematičnih zagatah?
Matematike nismo dosti omenjali. Bili smo aktivni tudi na drugih področjih, hodili smo na primer v hribe. Sicer pa sva oba z bratom podedovala matematični talent od očeta, zelo dobro nama je šla srednješolska matematika, udeleževala sva se tekmovanj. Tudi danes ostajava v teh vodah. Sicer pa imam še dve sestri, ki nista matematičarki.

Torej ste iz velike družine. Kako je bilo odraščati v njej?
Dobro. Bil sem četrti oz. zadnji otrok, samorastnik. Imel sem veliko svobode, kar mi je bilo zelo všeč. To se mi še danes pozna pri mojem delu. Na določenih področjih sem malce nereden, na drugih pa kreativen. To je izklesalo mojo osebnost.

Kdaj ste znali računati do 100?
Že v osnovni šoli sem veliko računal. Oče me je večkrat vzel s seboj na izlete s svojimi srednješolci, z njimi sem igral tarok ter ob koncu igre prešteval rezultate. Tudi moj starejši brat mi je velikokrat dal v reševanje naloge za dijake.

Pri mojih otrocih je podobno; ko sem delal uganke za oddajo Ugriznimo znanost na RTV Slovenija, ju je zanimalo, kako jih rešiti. Ko se starejši družinski član ukvarja z nečim, to običajno vzbudi radovednost, kar je dobro.

Imata otroka torej rada matematiko?
Oba sta zelo navdušena nad njo. Tudi pri šoli na daljavo matematika ni bila nikakršen problem. Ko njune mame ni bilo doma, smo bolj trpeli pri likovni vzgoji.

Ali se na predavanjih več šalite ali ste večinoma resni?
Tu in tam se res pohecam, a po večini sem bolj resen, saj je biti profesor na fakulteti odgovornost. Na koncu moraš študente oceniti in jih s to oceno priporočiti potencialnim delodajalcem. Ta ocena delodajalcu jamči, da ta človek nekaj zna. Dopoldne sem profesor, zvečer pa komik. Če se želijo študenti nasmejati, morajo priti na mojo predstavo.

Pa se jim po tem, ko podelite slabe ocene, še zdite smešni?
Kakšen mesec ali dva mi zamerijo. Čez nekaj let pa, ko jih srečam v službi, me hvalijo: "Veš, fajn si in fajn si me naučil". To je profesorju najlepše slišati. V strogem procesu ne moreš biti nenehno prijazen in prijeten. Mora priti do situacije, ko se s svojimi študenti ne maraš, če hočeš koga kaj naučiti. Kasneje študenti spoznajo, da je bilo vse dobronamerno in da je plačilo za trud, ki ga vlagaš. 

Tudi vaš pokojni oče je doma rad pripovedoval vice. Kateri vic iz tega obdobja je vaš najljubši?
Oče mi je nekoč dejal: "Uroš, veš, kaj bi bilo, če bi se otroke prodajalo?" Vprašal sem ga: "Kaj?" Pa mi je odvrnil: "Ti bi bil še vedno na polici." (smeh)

To pa so bili malce nesramni vici ...
Bili so, a saj sem mu vrnil. (smeh)

Menite, da se smisel za humor oz. spravljanje ljudi v smeh privzgoji v primarni družini, se sčasoma razvije ali tiči kar v genih tako kot smisel za matematiko?
Malo se ga da privzgojiti. Če človek čuti, da bi rad opravljal delo komika, je to treba negovati. Seveda je treba imeti malo talenta, kljub temu pa je področje vedno dovolj široko, da se s tem lahko spopade marsikdo. V preteklosti sem vodil delavnice stand-upa ter improvizacije za dijake in starejše; ljudje so se v tem res našli. Pomaga tudi to, ko komičnost doživljaš pri svojih bližnjih.

Kaj menite, je biti humoren v nekem krogu ljudi, kjer si nismo tako zelo blizu, spolzek teren? Ljudje smo kmalu užaljeni … Imate kakšno osebno izkušnjo, povezano s tem?
Ko smo delali oddajo Na žaru z Ladom Bizovičarjem, je bilo opaziti nekaj kislih nasmeškov. Težko se je šaliti, če ljudi ne poznaš. Večkrat mi namreč predlagajo, daj, pošali se s tem ali onim. Drugače je, če mi kolega po košarkarski tekmi vrže pikro pripombo. Takoj mu bom častil pivo. Če pa kdo na ulici za mano vpije ali me pred tristo študenti spravlja v nelagodno situacijo, je kontekst popolnoma drugačen.

Držim se tega, da se pri nastopu v podjetju držim njihovih pravil. Ko pa publika pride gledat mene osebno, si lahko več privoščim; tedaj veljajo moja pravila.

Obstaja določena vrsta humorja, ki v večini ljudi sproži odziv smeha?
Ne. V resnici je humor kontekstualen oziroma odvisen od posameznika. Če si starš, čigar otroci so ravnokar prišli iz "dojenčkaste" faze, ti bodo všeč vici o starševstvu. Če prihajaš iz Velenja, ti bodo bolj všeč šale o priseljencih.  Vse je odvisno od konteksta. Od resničnosti, v kateri se najdeš. Komik mora biti kot Božiček, ki ima s seboj polno vrečo raznovrstnih daril in zadovolji vse; malo lego kock, nekaj družinskih iger, plišastih igrač … Z leti imam šal iz različnih obdobij že na zalogi; tako iz srednješolskega, študentskega, kot tudi starševskega življenja. Publiko na ta način lažje zadovoljim.

Ali vici o žabarjih pri Mariborčanih še "vžgejo"?
Še. Gre za kontekst. Če Ljubljančana "pošimfaš" sredi Maribora, je to vsekakor bolj smešno kot vice o žabarjih pokati v glavnem mestu.

Imate morda kakšen zadržek, da na nastopih ne želite uporabljati določene vrste humorja (na primer poceni humorja)? Pazite na nivo?
Humor pri stand-up komediji je drugačen kot v nadaljevanki ali filmu. Tu igram sebe, zato pride do izraza moje mišljenje, ki je zrcalo moje osebnosti. Seveda si kot osebnost s fakultete želim, da je zrcalo moje osebnosti drugačno kot npr. pri srednješolcu, ki mu je morda vseeno, kaj govori v družbi. Manj obravnavam teme na področju spolnosti in pijančevanja. Gibljem se v bolj akademskih sferah. Če se spomnim šale, se najprej vprašam, ali mi je ta šala všeč.

Kaj najraje počnete, ko ne računate?
Z družino radi hodimo na družinske tabore ter k tabornikom. Tam smo zbrane prijateljske družine, s katerimi se družimo. Sicer pa sva z drago tudi ljubiteljska taksista, v času ko imata otroka urice nogometa in krožke. Čez vikend jo mahnemo na izlet in potem že zmanjka ur.

Na katero predstavo bi povabili bralce Aleteie?
Povabil bi vas na predstavo Profesor Kuzman mlajši, ki je posvečena mojemu očetu, ter Slovenec in pol avtorjev Aleša Novaka in Perice Jerkovića. Govori o Slovencu in Bosancu, ki se odpravita na Triglav. Za jesen pa z Alešem Novakom pripravljava predstavo o vzgoji otrok oziroma družinskem življenju, ki naj bi luč sveta ugledala decembra.

E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
See More
E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.