Tatjana Lazar prihaja iz Bohinja, a že več kot 30 let živi in dela v Sostru. Je žena, mati dveh otrok in babica triletnemu vnučku. Rada ustvarja, slika, igra tamburico, pleše, potuje in poučuje kaligrafijo, predvsem pa je predana učiteljica razrednega pouka.
Pred leti je med delom doživela infarkt. Učenka Nika je stekla po pomoč in ji tako rešila življenje. Minute so bile odločilne. To ji je spremenilo življenje in ji odkrilo novo poslanstvo: čim več ljudi želi ozavestiti o srčnem infarktu.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Pogosto. Srečo imam, da se je z boleznijo spremenil moj delovni čas. Prej sem bila učiteljica v razredu, zdaj poučujem v oddelku podaljšanega bivanja. Tako si lahko zjutraj vzamem čas in se odpravim z našo psičko Bello na bližnji hrib Orle. Hoja skozi gozd me napolni z energijo, da mi novih moči za delo, družino, ustvarjanje in me popolnoma umiri. Ko pridem do vrha, me čaka drevo, vedno ga objamem. Čutim, kako se mi srčni utrip umiri. V mislih si rečem: "Povsem mirna sem, vse bo dobro, zdrava si." Hvaležna sem za nov začetek dneva.
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
Življenje je lepo, če ga živim. Na svetu nisem za vedno, zato moram živeti tako, da bo zame vredno. Treba se je ustaviti. To ni preprosto, vendar se da naučiti. Dragocenost življenja so trenutki, ki jih znamo uživati tukaj in zdaj. Ujeti moram čim več lepih trenutkov.
3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
Se dobro počutim. Razveseli me, ko mi učenci rečejo: "Učiteljica, danes ste pa lepi." Vem, da so iskreni in ne mislijo samo na zunanjo lepoto.
4. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Življenje nam prinaša veliko preizkušenj, ki nas bogatijo. Ena je zagotovo mamina bolezen. Bila sem v osnovni šoli, ko je mami pri 38 letih prvič doživela srčni infarkt. Sledila je operacija na odprtem srcu in potem še dva infarkta. Skrbelo me je za mami, predvsem da bi ostala brez nje. Občudovala sem jo, kako je bolezen sprejela in živela z njo.
Na svoj 50. rojstni dan je izvedela, da ima raka na maternici. Potrebna je bila operacija in obsevanja. Imela je jasen cilj, da mora živeti vsaj toliko časa, da zaključim študij in se zaposlim. Dočakala je mojo diplomo, poroko, vnučke in starost 70 let. Naučila sem se, da v življenju pridejo trenutki, ko nam ne gre vse dobro. Vendar se je vredno potruditi, imeti voljo, moč in vztrajati naprej. Naučila me je, kako hoditi po poti naprej. Vem, da zmorem tudi jaz.
5. Pred leti ste doživeli srčni infarkt. Rešila vas je učenka, ki je hitro poklicala pomoč. Reševalec vam je povedal, da ste imeli le še pet minut časa za pomoč in bi lahko umrli. Kako ste se počutili ob tej novici?
Pred sedmimi leti, ko sem bila stara 49 let, sem tako kot vsako jutro odšla v službo. Tisto jutro sem bila dežurna v jutranjem varstvu, bili smo le učenci in jaz. Nenadoma me je prešinila huda bolečina v prsih. Tretješolka Nika je opazila, da se z menoj nekaj dogaja, in je stekla po pomoč. S tem mi je rešila življenje.
Ko sem prišla k sebi, nisem hotela, da v šolo pokličejo reševalce. Sodelavki sta me pospremili domov, saj stanujem tik zraven šole. Ko pa me je zagledala hčerka, je takoj poklicala reševalce – prišli so v le nekaj minutah. Takoj ko so me pregledali, so hčerki povedali, da sem doživela srčni infarkt in da imam srečo, da sem preživela. Odpeljali so me v klinični center - naredili so mi koronarografijo in ugotovili, da imam dva strdka. Vstavili so mi dve žilni opornici.
To se je zgodilo tako hitro, da nisem bila sposobna razmišljati. Šele zdaj se zavedam, kakšno srečo sem imela. Moj oče te sreče ni imel. Reševalci mu žal niso mogli pomagati. Oba sva imela infarkt 7. oktobra zjutraj, stara 49 let. Oče leta 1984, jaz leta 2014. Točno 30 let razlike.
Znaki infarkta so lahko
TAKOJ POKLIČI 112!
6. Kakšen je bil vaš življenjski slog pred tem in kako živite danes?
Do infarkta nisem imela nobenih večjih zdravstvenih težav. Živela sem relativno zdravo – bila sem pozorna na to, kaj jem, nisem kadila, nisem imela težav s prekomerno težo, rekreativno sem se ukvarjala s športom.
Po infarktu sem čutila močan strah pred ponovnim infarktom in kako ga bom prepoznala. Po naključju sem dobila kontakt takratnega predsednika koronarnega društva Ivana Žagarja, ki mi je podaril knjigo Lahkotnost mojega srca. Ta knjiga mi je pomagala, da sem počasi začela izgubljati strah. Vključila sem se v skupino, kjer se enkrat mesečno dobimo in pogovorimo. To mi zelo pomaga vzdrževati mirnost.
Še danes rada plešem, hodim v hribe, v naravo, velikokrat obiščem rojstni kraj Bohinj. Stres je bil in je še prisoten, saj je življenjski tempo danes precej hiter. Za lažje obvladovanje stresa mi pomagajo tehnike dihanja, občasno tapkanje ter vikend odklopi v naravi ali v družbi, najraje v Šmarjeških toplicah, kjer sem pridobila še več znanja o zdravi prehrani in gibanju.
7. Zdaj se zavzemate, da bi čim več ljudi znalo prepoznati prve znake srčnega infarkta. Na kakšen način to počnete?
V Sloveniji beležijo povprečno 10 infarktov na dan, žal preživi le polovica. Po svoji izkušnji se zelo zavzemam, da bi se učenci v tretji triadi naučili pravilne uporabe avtomatičnega defibrilatorja (AED) in se seznanili, kje so defibrilatorji v njihovem kraju. Menim, da bi šole v Sloveniji morale biti opremljene z defibrilatorji. Upam, da nam uspe to doseči.
Pred tednom sem se udeležila seminarja na temo Rešimo življenje, ki ga je organiziral Rdeči križ. Pomembno je, da poznamo postopke oživljanja. Ritem pesmi Stayin Alive – ostani živ, je prava prva pomoč med oživljanjem s pritiskanjem na prsni koš pri nenadnem srčnem zastoju.
Polagam vam na srce: bodite pozorni na stres, prehrano, ukvarjajte se s športom, dobro in dovolj časa namenite počitku. Če ima srčnožilno bolezen kateri od staršev pred 50. letom, predlagam, da po 45. letu redno hodite na preventivne preglede. Predvsem pa – prisluhnite svojemu srcu in uživajte v življenju!
STE VEDELI,
- da 4 od 9 oseb ne prepoznajo blagega infarkta oziroma zanemarijo njegove simptome?
"Žensko srce je drugačno, skrivnostno … Možno je, da ženska ne občuti znakov infarkta, zamenja jih lahko z napadom panike, tesnobe ali s težavami z menopavzo. Kadar ženska začuti, da se z njenim telesom nekaj dogaja, naj ne čaka in naj takoj pokliče reševalce. Vsaka minuta je dragocena!"
8. Ste učiteljica. Kaj je za vas bistvo tega poklica? Kaj želite predati mlajšim generacijam?
Ponosna sem, da sem učiteljica, rada imam svoje delo. Zame je biti učitelj življenjsko poslanstvo. Že kot majhna deklica sem govorila, da bom učiteljica.
To je poklic, za katerega si ustvarjen in v katerem si uspešen in srečen. Spoštovanje učencev si prislužiš z zgledom, doslednostjo, pravičnostjo in predvsem s človečnostjo in srčnostjo. Pri učencih se trudim poiskati močna področja, jih usmerjati, spodbujati, da postanejo samostojni in odgovorni. Navajam jih na ustvarjalno delo in iskanje rešitev. Znanje, iznajdljivost in originalnost vodijo do izjemnih rezultatov. Vse kar dajem dobim tisočkrat nazaj.
Vedno sem vesela, ko ugotovim, da učenci radi prihajajo v šolo. Prepričana sem, da sta dobro počutje učenca v šoli in sprejetost na prvem mestu. Osrečuje me oblikovanje malih osebnosti, razvijanje njihove pozitivne samopodobe in učenje za življenje. In prav otroška hvaležnost, ki je v otrocih še bolj jasna in neposredna, me vedno znova navdušuje in mi daje energijo za nadaljnje delo.
9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Hrabrim je sreča naklonjena.
10. Biti ženska je lepo, ker …
Ženska ima posebno žensko srce, ki čuti, ljubi, dela, bije zase, za družino, za naše najdražje, za prijatelje … Čuvajmo ga.
Ženska ženski
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
