Guglielmo Marconi, italijanski inženir, ki je leta 1909 prejel Nobelovo nagrado za fiziko, v svetu slovi kot izumitelj radia. Obstajajo pa dokazi, po katerih bi lahko veljal tudi za izumitelja mobilnega telefona. Ta naslov trenutno pripada podjetju Bell Laboratories.
Njegova naprava ni mogla pošiljati sporočil, ni imela možnosti za prenašanje in nalaganje aplikacij in zaslona na dotik. Bila pa je dovolj dobra, da jo je poskusno uporabljal papež Pij XI.
Po besedah Livia Spinellija, enega od prirediteljev razstave v kraju Santa Marinella (na obalnem območju severno od Rima, kjer je Marconi izvajal večino svojih poskusov) leta 2004, obstajajo dokazi, ki so jih odkrili v Marconijevem arhivu v Chelmsfordu (v Združenem kraljestvu), po katerih naj bi italijanski izumitelj razvil napravo, sestavljeno iz prenosne antene, mikrovalovnega generatorja in radijskega prenosnika, ki je bila precej podobna delom, kakršne uporabljajo v sodobnih mobilnih telefonih.
Pravzaprav, pojasnjuje Spinelli, je Marconi svojo napravo imenoval prototip "prenosnega telefonskega aparata" z uporabo "kratkih in ultrakratkih mikrovalov".
Papež, ki je bil ljubitelj tehnologije
Marconi je izvajal različne poskuse z raznovrstnimi oddajniki. V enem od teh poskusov je vzpostavil kratkovalovno radijsko telefonsko zvezo. Ta naj bi povezovala Vatikan s papeško letno rezidenco v Castel Gandolfu, ki sta med seboj oddaljena okoli 30 kilometrov. Pisalo se je leto 1932 – le leto dni po slovesni ustanovitvi Radia Vatikan, katerega oče je prav tako inženirski pionir Marconi.
Nič presenetljivega ni, da sta se oba dogodka zgodila med pontifikatom Pija XI. – papeža, ki je slovel po svoji želji po posodabljanju. Ustanovil je Vatikanski observatorij in Papeško akademijo znanosti, prenovil Vatikanske knjižnice in bil prvi, ki je uporabil radio za pastoralne namene.
Marconi in papež sta bila na nek način sorodni duši, vendar le na področju tehnologije. Politično si ne bi mogla biti bolj različna.
Medtem ko je na voljo vedno več dokazov, da je izumitelj podpiral Mussolinijevo antisemitsko politiko, je bil Pij XI. avtor treh osrednjih okrožnic proti totalitarnim sistemom 20. stoletja. To so Non abbiamo bisogno ("Ne potrebujemo" proti italijanskemu fašizmu); Mit brennender Sorge ("Z veliko zaskrbljenostjo" proti nacistični Nemčiji) in Divini redemptoris ("Božji Odrešenik" proti ateističnemu komunizmu).
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
