Sodobna kultura iz našega življenja vse bolj izriva misel na smrt, ki nas čaka, in na posmrtno življenje. Sodobni človek se vse bolj boji smrti, saj ne verjame v posmrtno življenje. Vendar za kristjana smrt ni grozovit dogodek, ampak pomembna prelomnica, če smrt sprejme v duhu svetega Frančiška Asiškega, ki je v svoji hvalnici stvarstvu tudi smrt imenoval za sestro. Ob koncu življenja vsakega človeka čakajo štiri poslednje reči: smrt, sodba, pekel in nebesa.
Smrt
Smrt oziroma konec zemeljskega življenja je nekaj povsem normalnega in je prisotna že od začetka sveta. Mnogi teologi celo poudarjajo, da bi se tudi v raju (sicer na drugačen način) človekovo življenje na zemlji končalo in bi se človek srečal s svojim Stvarnikom. Zaradi greha, ki ga je storil prvi človek, pa smrt spremljajo trpljenje, bolečina, strah ...
Toda resničen katoličan se ne boji smrti, saj je Jezus Kristus, pravi Bog in pravi človek, za nas umrl, a kot Bog smrt od znotraj preoblikoval. Smrt ni več grozeč konec ob koncu življenja, ampak je veselo pričakovanje srečanja z Bogom, svojim stvarnikom. Kot ob smrti pravi tudi liturgija: Tvojim vernim, Gospod, se življenje spremeni, ne pa uniči. Ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih.
Sodba
S smrtjo se življenje ne konča, ampak se spremeni način bivanja, življenje samo pa se nadaljuje. Po smrti sledi sodba, pri čemer ločimo dve sodbi: posebno in poslednjo sodbo.
Posebna ali individualna sodba je tista, ki čaka vsakega človeka po smrti. Kot pravi Katekizem Katoliške cerkve: Vsak človek prejme v svoji neumrljivi duši večno plačilo takoj ob smrti v posebni sodbi – ki postavi njegovo življenje v odnos do Kristusa – bodisi prek očiščevanja, bodisi s takojšnjim vstopom v nebeško blaženost, bodisi s takojšnjim pogubljenjem za vekomaj. (KKC 1022)
Ločiti moramo med poslednjo sodbo oziroma Kristusovim drugim prihodom in posebno sodbo, ki nas čaka ob smrti. Preprosteje temu rečemo, da bomo dajali odgovor za svoja dejanja in za to prejeli povračilo.
Pekel
Kot pravi Katekizem, človeka po sodbi čaka bodisi pogubljenje bodisi življenje. Nekoliko pred tem Katekizem poudarja, da je s smrtjo končano naše življenje, kot tisti čas, v katerem lahko sprejmemo Kristusa in mu sledimo ali ga zavrnemo. (KKC 1021)
Ob smrti je naša odločitev dokončna. Človek, ki je tudi ob smrti zavračal Božjo milost in celo delal proti Božjim zapovedim ter evangeljskemu nauku, se tako sam odloči za pogubo, kajti Bog želi, da bi se vsi ljudje zveličali. Toda človek, ki zavrača Božjo milost, se sam odloči za večno pogubljenje.
Nebesa
Na drugi strani pa človek, ki je hodil za Kristusom, živel po evangeljskem nauku in ostal zvest član Katoliške cerkve ter večal njeno svetost, upravičeno pričakuje večno življenje oziroma, kot to imenuje sv. Tomaž Akvinski, blaženo gledanje Boga. Človeka, ki ga še bremenijo grehi, najprej čaka očiščevanje v vicah, tistega, ki pa umre brez madeža greha na duši, pa čaka večno življenje.
Čeprav je Božje usmiljenje neskončno in Bog želi rešiti vsakega človeka, Bog ne gre zoper človekovo svobodno voljo. Kdor ga zavrača, si je sam izbral svoj konec. Zato je še kako potrebno, da s krstom sprejmemo božje otroštvo in se nam odprejo vrata večnega življenja. A celo življenje se moramo truditi, da te dediščine ne zapravimo, ampak kakor dragocen zaklad ohranimo do smrti.