Kakšna je razlika med praznikoma vseh svetih in vernih rajnih?

V prvih dneh novembra se katoličani podamo na pokopališča, kjer se spomnimo naših rajnih ter jih priporočamo Božji ljubezni in usmiljenju. Toda zakaj dva dni?

Prvi november je slovesni in zapovedani praznik vseh svetih. Na ta dan vsak od nas praznuje svoj "drugi" godovni dan, saj je to skupni praznik vseh svetnikov. Na ta dan se namreč spominjamo vseh tistih, ki so združeni z Bogom v nebeški radosti. To pa so tako uradno razglašeni svetniki, za katere je Cerkev trdno prepričana, da so živeli življenje resnično po Božji volji in se jim posebej priporočamo.

Vendar pa je Cerkev skozi zgodovino večkrat poudarila, da nebesa niso "rezervirana" le za tiste, ki so uradno razglašeni za svetnike. Lahko smo prepričani, da v nebesih nepregledna množica ljudi nenehno prosi za nas, a sami nikoli ne bodo dosegli časti oltarja. V 2.000 letih je gotovo s tega sveta odšla množica ljudi, ki so živeli svoje življenje v skladu z Božjimi in cerkvenimi zapovedmi, a morda na skrit način in ne bodo nikoli uradno priznani za svetnike.

Zato ob molitvi litanij vseh svetnikov vselej na koncu dodamo vzklik Vsi božji svetniki in svetnice – prosite za nas!, saj v tistih trenutkih Cerkev kliče na pomoč vsakogar, ki lahko za nas prosi pri Bogu.

Teologi to imenujejo tudi poveličana Cerkev, saj se del Cerkve – občestvo vernih, že veseli življenja v Božji slavi in s svojo priprošnjo pomaga nam, ki smo še na tem svetu – potujoči Cerkvi.

Drugega novembra Cerkev obhaja spomin vseh vernih rajnih. Če se dan prej veselimo mogočne priprošnje nepregledne množice nebeščanov, se na dan vernih rajnih spominjamo vseh tistih, ki so že umrli, a se še očiščujejo v vicah in še niso dosegli veselja nebes.

Zato tudi Cerkev spodbuja, da milost popolnega odpustka, ki ga lahko prejmemo v teh dneh, darujemo za rajne, bodisi za koga poimensko ali zgolj v splošnem. Pomembno je, da omogočimo pretok teh milostnih darov, da se damo tako na razpolago Bogu, On pa bo v svoji previdnosti že vse pravilno uredil.

V teologiji to imenujemo tudi očiščujoča Cerkev, kjer je prisotno hrepenenje po Bogu, po življenju v Božji slavi. Toda ljudje v vicah nimajo več možnosti odločanja za dobro ali slabo, ampak se morajo očistiti svojih grehov.

V času komunističnega režima so mnoge krščanske praznike nadomestili z različnimi ateističnimi nadomestki. Miklavža je nadomestil Dedek Mraz, praznik vseh svetih pa dan mrtvih.

Vendar je to v popolnem nasprotju s katoliško vero. Jezus sam nas uči, da naš Bog ni Bog mrtvih, ampak živih (Mt 22,32; Mr 12,27; Lk 20,38). Tako je Jezus sam vstal od mrtvih in v njem smo tudi mi, njegovi otroci, postali sinovi vstajenja (Lk 20,36). Kristjani smo ljudje velike noči in ne velikega petka. Zato praznik vseh svetih obhajamo v beli liturgični barvi in je naravnan na veselje in v zahvalo nad takšno množico svetnikov, ki prosijo za nas.

Apostol Pavel je zapisal, da smo po krstu s Kristusom pokopani v smrt, a v luči njegovega vstajenja, s katerim je premagal smrt, smo pridruženi Njegovemu vstajenju. Zato smo katoličani otroci velike noči in veselja vstajenjskega jutra, na kar nas spominja praznik vseh svetih, da je naš Bog ne Bog mrtvih, ampak živih, ki živijo v Kristusu.