Nekoč sem bil zaljubljen. Nekoč, torej dolgo pred tem, preden sem postal duhovnik. Pravzaprav je bilo to še preden sem vstopil v semenišče. Ime ji je bilo Valentina. Črne lase, ki so ji segali do ramen, je vedno krasila z rutami, tiarami ali klobuki.
V velikih zelenih očeh so se odražale najlepše skrivnosti njene duše: lepota in milina sta pri njej spremljali notranjo lepoto. Zagotovo sem se zato zaljubil vanjo. Še vedno se spominjam trenutka, ko sem jo prvič zagledal. Bil sem ministrant v župniji sv. Jožefa. Cerkev je bila majhna, zato smo se vsi poznali med sabo.
Lahko si predstavljate, da je vsak novi prišlek nemudoma pritegnil pozornost drugih. Valentina je v eni izmed klopi sedela z očetom in mlajšo sestrico. Gospod Bernini se je po ženini smrti s hčerkama pravkar priselil v naše kraje.
K spovedi zaradi dekleta
Še danes ne morem opisati, kako velik vtis je name naredil Valentinin topel in prisrčen nasmeh. Spomnim se, da je to zadostovalo, da se med mašo nisem mogel osredotočiti in sem se moral zaradi tega pozneje spovedati. Imela sva 15 let.
Jasno je bilo, da mi primanjkuje prisrčnosti, toda na splošno sem bil spodoben fant. Menim, da je Valentina to videla in je zato vračala moja čustva. Njena lepota je bila odraz Božje lepote in to je povzročilo, da sem se pri njej počutil kot v nebesih. Če si uspel spoznati koga, ob katerem se na zemlji počutiš kot v nebesih, ne pozabi tega ceniti.
Valentina je bila največja ljubezen mojega življenja. V tistem času sem bil prepričan, da me spremlja najlepše dekle na svetu. Nenehno jo je krasil nasmeh, ki sem se ga nalezel tudi sam. Čutil sem, da sva začela postajati prijatelja.
Vsakodnevne jutranje svete maše, popoldanski rožni venci, poljubi na lice, blagoslov očeta Georgea in celo gospoda Berninija. Vsi znaki in okoliščine so govorili nama v prid. Nekaj sem zagotovo vedel: bil sem najsrečnejši 15-letnik na svetu.
Usoden klic
Toda vse to me ni izpolnjevalo in nisem razumel, zakaj. Če me Valentina ni mogla "izpolniti", kje naj torej iščem izpolnitev? V Bogu. V ušesih mi je odzvanjal močan in neustavljiv klic Boga. V tistem trenutku mi je vse postalo jasno: On je bil ideal, ki sem se mu moral popolnoma posvetiti, edina resničnost, ki je sposobna potešiti mojo žejo.
Valentini bom za vedno hvaležen. Bog mi je z njeno pomočjo pokazal, da se tudi najbolj bleščeča lepota tu na zemlji ne more primerjati z njegovo Božjo lepoto. Razšla sva se z zlomljenim srcem in solzami v očeh. Prišel je čas, da vstopim v malo semenišče.
Priznam, da sem se skozi leta včasih zalotil pri razmišljanju o tem, kakšna bi bila moja prihodnost z Valentino: koliko otrok bi imela, kako bi jim bilo ime, kakšna bi bila naša hiša, ali bi se še vedno smejala mojim slabim šalam in ali bi jo kdaj spravil v jok. Toda to ni pomembno. Te misli me hitro zapustijo, ko se zavem, da sem že 19 let srečen kot duhovnik.
Različne poti in bolezen
Tudi ona je bila srečna. Poročila se je, imela je štiri otroke – ena od hčera je postala karmeličanka, sin pa je vstopil v semenišče. Bila je čudovita mati in imela je pobožnega in iskrenega moža.
Ura je 7.42. Odpravljam se iz župnišča. Ob 6.30 me je zbudil telefon z žalostno novico. Valentina je umrla. Pogumna Valentina, ki se je že leto dni borila z rakom dojke, se je odločila, da si odpočije.
V tistem trenutku se mi je pred očmi odvila najina celotna zgodba. Odločil sem se, da jo ovekovečim na papirju, v strahu, da bo Valentina ob odhodu s seboj vzela vse moje spomine na najino sveto prijateljstvo. Duhovnik sem postal po Valentinini zaslugi in prepričan sem, da bo moja božja služba ob njeni priprošnji v nebesih še bolj plodna.
Avtor te zgodbe je duhovnik, ki se je odločil, da ne bo razkril svojega priimka.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
