Vprašanje bralke:
Pišem vam zaradi zahtevnih občutkov napetosti, živčnosti, ki jih čutim zadnje tedne. Hčerka je namreč od septembra v dijaškem domu. Prej smo bili veliko skupaj doma, sedaj pa jo komaj kaj vidim. Zdi se mi, da izgubljava stik. Ko pride domov, ni nič zgovorna, veliko je v svoji sobi. Zelo me skrbi, kako se bo vse skupaj razvijalo.
Odgovarja Andreja Poljanec, zakonska in družinska terapevtka:
Hvala vam, da ste razkrili zelo zahtevno in tudi bolečo temo, na katero bi se težko dobro pripravili. Pri tej starosti so otroci še zelo mladi in starši se čisto naravno bolje počutimo, če živimo skupaj z otroki. To, da vas skrbi in da ste v sebi prepoznali in si priznali vse te občutke, je zelo dobro, in tega sem vesela.
To namreč lahko uporabite kot zagon pri prepoznavanju novih čutenj, načinov odzivanja. Tudi hčerka gre, kot se da deloma začutiti iz vašega zapisa, skozi zelo zahtevno obdobje; Bog ve, kako se počuti, kaj vse doživlja, kaj vse posluša, vidi.
Ne morete kar direktno rešiti stiske, vendar pa se lahko ob tem razvijate; lahko ste pozorni na prepoznavanje različic izražanja različnih čustev pri sebi: kdaj npr. hčerki telefonirate in se iz vašega govorjenja čuti občutek kontroliranja, kdaj pa iz vašega tona glasu veje preprosta, nežna in mila materinska skrb.
Mladostniki s svojo neizmerno senzitivnostjo mnogokrat vse te drobnarije prepoznavajo bolje od nas, zato je to obdobje neprecenljivo za učenje prepoznavanja vseh teh nians tudi pri nas. Nepomirjeni tesnoba in krivda sta namreč nevarni za izvajanje čustvenega pritiska, kar pa jo bo le še bolj odtujevalo od vas.
Glede na to, da so odslej konci tedna najbolj oprijemljiva priložnost za "trening" odnosov, se splača premisliti, kako jih preživljati. Svetujem, da ste nekaj vikendov pozorni, kaj hčerki ustreza, kaj pogreša, ob čem se najbolj sprosti, kdaj je najbolj "taprava".
Ponavadi je to obdobje, ko je potrebno nekoliko prevetriti siceršnje utirjene družinske navade. Morda je preveč zaposlitev (pospravljanje, obiski, šport), morda je tesnoba med družinskimi člani, morda je čutenj preveč.
Ujemite jo v svoje "naročje", kot se tudi vi skušajte uleči v naročje Boga očeta, saj opažam, da vam je zares težko. Nikakor se vam ni treba počutiti krive, saj ste ji z bivanjem v dijaškem domu odkrili še druge poti njenega mladega življenja.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
