Koliko zapovedi pozna Cerkev – 10 ali 15?

Med desetimi božjimi zapovedmi, ki so bile dane Mojzesu na gori Sinaj, ter med petimi cerkvenimi zapovedmi je velika razlika. Božje zapovedi so večne in se v svojem bistvu niso spremenile od dne, ko jih je sam Bog izročil Mojzesu na gori Sinaj, potem ko so bili Izraelci rešeni iz suženjstva v Egiptu.

Cerkvene zapovedi pa so na drugi strani povsem "umetne", saj njihov izvor ni neposredno od Boga, ampak od človeka. Prepričani pa smo lahko, da je Sveti Duh, ki nenehno vodi Cerkev, tudi vodil in navdihnil ljudi, da so zapisali pet cerkvenih zapovedi.

Poleg izvora obstaja tudi pomembna razlika, koga obvezujejo. Če ima deset zapovedi univerzalno, torej splošno veljavo, pa cerkvene zapovedi obvezujejo le tiste, ki s krstom postanejo člani Cerkve oziroma udje tega skrivnostnega Kristusovega telesa.

Cerkvene zapovedi so nastale iz povsem praktičnih potreb in razlogov, da vernikom narekujejo minimalno nujno potrebne standarde v krščanskem življenju. Neki rek pravi, da je zakon minimum morale, kar pomeni, da so z zakonom (zapovedjo) določeni minimalni standardi.

Tako so s cerkvenimi zapovedmi določeni minimalni standardi, ki naj bi jih izpolnjeval vsak vernik, da lahko resnično živi v tem svetu kot resnični ud telesa Cerkve. Kot pravi tudi Katekizem: Petere cerkvene zapovedi imajo za svoj cilj, da vernikom zagotavljajo nujno potrebno najmanjšo mero duha molitve, zakramentalnega življenja, nravnega prizadevanja in rasti ljubezni do Boga in do bližnjega. (KKKC 431)

Seznam cerkvenih zapovedi se je do sedaj enkrat že spremenil. Preden smo leta 1993 dobili Katekizem Katoliške cerkve, se je seznam cerkvenih zapovedi glasil takole:

Trenutni seznam cerkvenih zapovedi, kot je zapisan v Katekizmu Katoliške cerkve, pa je nekoliko drugačen, saj je že prilagojen novim razmeram časa, ko je nastajal Katekizem. Glasi se takole:

Čeprav je seznam nekoliko drugačen, pa cilj ostaja isti: vernike poziva in vabi, da vzdržujejo vsaj neko minimalno duhovno "kondicijo", da gredo vsaj enkrat na leto k spovedi in prejmejo obhajilo, kar so naši predniki imenovali velikonočna dolžnost ali velikonočna spoved, saj je dolgo časa veljala navada, da verniki niso šli k obhajilu, če niso prej opravili svete spovedi.

Mater et magistra – mati in učiteljica. Tako je v enem od dokumentov Cerkev poimenoval sveti papež Janez XXIII. Cerkev kot skrbna mati in zvesta učiteljica svojim otrokom daje zapovedi, pravila, da bi jih usmerila na najboljšo možno pot, ki jih gotovo pripelje v nebesa. Kot učiteljica nam daje pravila, kot mati nas sprejema, spremlja in vodi. Če ji le zaupamo.