Oktobra je kolumbijska Facebook stran na svojem zidu objavila 12 fotografij trimetrskega podvodnega bronastega kipa skrivnostnega stigmatika in svetnika iz 20. stoletja.
Ob fotografijah so zapisali (besedilo je urejeno in skrajšano):
Otočje Tremiti, ki ga omenja zgornja objava, je majhna skupina otokov vzdolž obale hribovja Gargano v južni Italiji. 3. oktobra 1998, na praznik Frančiškovega prehoda v večnost, so tam obhajali blagoslovljen dogodek – kipar Mimmo Norcia je sredi morja namestil svoj dih jemajoči kip patra Pija.
Po vsej Italiji je sicer na stotine, če ne na tisoče kipov patra Pija, vendar se noben drug ne more ponašati s to značilnostjo: kip Mimma Norcie stoji 14 metrov pod vodno gladino.
Kip ima 80-centimetrski prilagodljiv podstavek in velja za enega najosupljivejših podvodnih kipov na svetu. Poleg same velikosti je bil občudovanja vreden tudi zapleten tehnološki postopek, ki je bil potreben za potopitev kipa.
Toda izpolnitev te umetnine so bile dolgoletne sanje italijanskega kiparja Norcie, ki je odrasel ob vznožju hribovja Gargano (kjer je pater Pij prebival večino svojega življenja). V pogovorih za medije je vedno znova poudarjal, kako rad ima patra Pija, morje, hribovje Gargano in otočje Tremiti. Pojasnil je, da si je že od mladih nog želel ustvariti t. i. "čudež brezna".
Umetnikov veliki dosežek sledi izročilu podvodnih kipov po vsem svetu, ki sega v antično Grčijo, ko so ljudje še pred pojavom krščanstva s kipci različnih bogov prosili zaščite za mornarje. V Italiji je v zadnjih letih zaživelo izročilo podvodnih Kristusovih kipov.
V Portofinu stoji podvodni Kristus v breznu, v Tarantu pa imajo Kristusa sredi morja. Kot zanimivost naj omenimo, da so po kalupu bronastega kipa v Portofinu oblikovali tudi kopijo v Združenih državah Amerike, ki zdaj stoji pod morsko gladino ob obali Floride.
S praktičnega vidika si podvodne kipe lahko ogledajo le potapljači. V duhovnem smislu pa njihovo sporočilo ostaja pod površino, na neki način zastrto, in odseva samo Božjo naravo: Bog je vedno navzoč, čeravno večino časa skrit našim očem.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
