Vam, ki imate Boga, je v življenju lažje!

Pred nedavnim mi je neko dekle, ki se sooča s številnimi stiskami ob iskanju smisla življenja, prepričljivo dejalo: "Vam, ki imate Boga, je v življenju veliko lažje!" Njena trditev oz. opažanje mi je dalo misliti. Dekle, ki ni bilo vzgojeno v veri, v svetu okrog sebe pri vernih ljudeh zaznava, da živijo lažje. Zakaj? Zakaj verni, ki poznamo Boga, živimo lažje? Ne vem, kaj je imela ona v mislih, vem pa, zakaj sama lažje živim.

V besedi Svetega pisma izvemo, da je Bog ljubezen. In da v ljubezni ni strahu. Zasidranost v Boga v moje življenje prinaša pogum. Ob zavedanju, da ne zmorem imeti vsega v rokah in da se življenje morda ne odvija tako, kot bi želela, doživljam gotovost, da je Bogu zame vendarle mar. Da ga moje življenje zelo "briga". Da ima z menoj načrte, ki presegajo moje misli. Pomanjkanje tega zavedanja pa je včasih dovolj, da izgubimo smisel.

Če se mi kdaj v življenju zalomi, ko se preveč ravnam po svojih željah ali željah sveta in na neki točki zgrešim, morda v očeh sveta postanem izgubljen primerek. Nekdo, ki je zapravil življenje. Zlo nas naredi ujetnike svojih dejanj in nas prepriča, da je to naša identiteta. Tako se lahko ujamemo v zanko misli, da naše stranpoti življenja uničujejo še življenja tistih, ki jih imamo najraje.

Takšne misli pa nas res lahko privedejo na rob obstoja, ko nas zlo prepriča, da bo življenje drugih brez nas lepše. In na tej točki je Bog, ki nas vedno znova odeva v identiteto ljubljenih Božjih otrok, edini, ki v nas lahko prebudi smisel življenja in odgovornost do njega. V nas prebudi boj, da ohranimo življenje, ki nam je bilo podarjeno.

V življenju imamo priložnosti, ko se srečujemo z ljudmi, ki želijo slišati o našem srečanju z Bogom. Znajdemo pa se tudi v okoljih, kjer je najbolj glasna beseda evangelija, ki jo lahko izrečemo, ta, da v tihoti obstanemo sredi njih. Da iz njih ne pobegnemo, saj smo morda edini, ki bomo lahko tja prinašali Boga.

Bog pa je iznajdljiv. Vsemogočen je in nas ne potrebuje, da bi lahko prišel do najbolj temačnih src, žalostnih misli, stiskanih in ranjenih med nami. Pa vendar si tega želi. Prek nas želi prihajati do drugih. Želi, da bi bili monštrance živega Boga, da bi skozi naša krhka telesa lahko v temine in zaskrbljena srca ljudi, ki jih srečujemo, sijala njegova milost. Če zaradi okoliščin ne moremo ali ne smemo ničesar reči o Njem, naj on po moči zakramentov sije iz nas.

Verjamem, da je bila trditev dekleta, da je nam, ki poznamo Boga, v življenju lažje, znamenje njenega iskanja resnice v globinah srca. Iskanja smisla, pomena obstoja, vrednosti. Spoznavam, da je v ljudeh, ki se srečujejo z vprašanji smisla bivanja, si navidezno lajšajo bolečine s samopoškodbenimi vedenji ali kako drugače trpijo za različnimi motnjami, velikansko brezno. Brezno osamljenosti, nerazumevanja, ranjenosti, sesute samopodobe.

A včasih lahko tudi zaznavam, kako na dno teh brezen padejo moje spodbude, pohvale. Ko pri nekom prepoznam talent ali opazim lastnost, ki bi mu odprla vrata v neki poklic in mu to povem, je, kot da bi našla dno brezna. Tisti sijaj radosti, skrit za maskami uporništva in problematičnosti, ki najde pot skozi navidezno ravnodušje, nejeverno sprašuje: "A to resno mislite?"

Ko se dotaknemo dna, pa gremo lahko le še navzgor. Prav ob dotikanju teh brezen verjamem, da navdihi Svetega Duha napolnjujejo naše misli, da lahko preproste, iskrene besede spodbude, potrditve in izrazi dostojanstva postajajo globoke besede evangelija, ki polnijo globine brezen ranjenih posameznikov današnje družbe.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.