Če se počutite osamljene, pomislite na teh 5 stvari

Včasih gre le za fizično osamljenost, ki jo je na neki način lažje rešiti, saj je dovolj, če pokličemo nekaj prijateljev in jih povabimo na kavo. Lahko pa doživimo drugo vrsto osamljenosti, ki jo je precej težje razložiti. Nimamo besed, ki bi opisale, zakaj, vendar se počutimo "eksistenčno sami".

V določenem smislu, kot je na splošni avdienci pojasnil sveti Janez Pavel II., smo vsi podvrženi prvotni Adamovi samoti. Bog je rekel, da ni dobro, da je človek sam, zato mu je ustvaril spremljevalko, kljub temu pa vsi doživljamo osamljenost, saj je del naše narave.

Ker že vnaprej vemo, da se bomo v nekem trenutku življenja počutili same, nam je lahko v takšnih trenutkih v pomoč nekaj spodnjih idej. Imejte jih v mislih, ko boste težko prenašali trenutke osamljenosti ali ko boste pogrešali nekaj, brez česar sicer zelo težko zdržite.

Tudi če smo osamljeni, kar se je marsikomu zgodilo predvsem med pandemijo, tudi če doživimo brodolom in se znajdemo na obljudenem otoku ter več mesecev ne vidimo nikogar, nikoli ne bomo resnično sami.

V naših srcih je milostno navzoč Bog, ki nam sporoča, da ne glede na vse ostaja z nami in nam je zelo blizu. Ga ne slišite? Govorite z njim in ga poslušajte. Mislite, da se ne odziva? Bodite potrpežljivi. Mogoče z vami deli trenutek tako, da vas le gleda in vam dopušča, da ga gledate nazaj.

So trenutki, ko je osamljenost nekaj objektivnega. V času karantene tisti, ki so živeli sami, niso videli drugih ljudi, razen ko so bili namenjeni v trgovino. Včasih je osamljenost subjektivna, včasih pa je sestavljena iz številnih kriz zaradi tesnobe ali depresije.

V takih trenutkih se spomnite, da se je tudi Jezus počutil samega. Prijatelji so ga zapustili v najtežjem trenutku. V vrtu Getsemani je prosil za njihovo molitev, toda oni so zaspali. Šele po urah trpljenja, molitev in ​​prošenj je prišel angel, da bi ga potolažil. Ko si predstavljam ta prizor in se sprašujem, kaj je rekel Jezusu, menim, da mu je govoril o meni in vas.

Govoril mu je o moji in vaši osamljenosti. Predstavljam si, da mu je angel odvrnil: "Ta tvoja hči/sin, sestra/brat, prijateljica/prijatelj se počuti sama oz. sam in v tem trenutku ponuja svojo samoto, da spremlja Tvojo." Vabim vas, da o tem premišljujete, Mu ponudite svojo osamljenost in spremljate Njegovo. Videli boste, da gre za vzajemno pomoč.

Poiščite drugo osebo, ki je prav tako osamljena, zapuščena in trpi. Ob tem se boste počutili bolje, prav tako pa boste tudi pomagali drugim. Tu ne gre za sebičnost.

Velikokrat doživimo paradoks: počutimo se sami, a se zelo težko odpremo drugim. Težko naredimo prostor, da bi drugi vstopili v naše življenje. Ne govorim samo o spoznavanju novih ljudi, ampak, da se odrečemo življenju, zaprtemu vase.

Včasih smo toliko odvisni od svoje osamljenosti ali bolečine, da ne vidimo nikogar okoli nas, tudi ne kaj se dogaja okoli nas, kaj nam lahko pomaga, kaj nas lahko osreči, komu lahko podarimo roko in koga lahko osrečimo.

S takšnim življenjem izgubimo tudi priložnost za polnejše življenje. Živeti s smislom in z namenom namreč zelo olajša osamljenost in bolečino! Po drugi strani pa imam v mislih tudi dejstvo, da včasih ne želimo komunicirati.

Vsi zaslužimo svoj notranji prostor, v katerem najdemo mir in ki je le naš. Kar delimo z Bogom ali s prijateljem, duhovnim spremljevalcem ali družino, nam lahko pomaga narediti korak naprej za naše življenje.

Včasih tem ljudem niti ne sporočamo, da se počutimo slabo. Ne zato, ker je to "skrivnost", ampak morda zato, ker si tega niti sami ne želimo priznati. Morda niti sami nismo natančno razumeli, kaj čutimo, temu pa nato damo ime "osamljenost".

Če ste pošteni do Boga, do sebe in do drugih, boste videli, da obstajajo mnoge možnosti za ozdravitev vaše osamljenosti.

Če želite najti pravo zdravilo, morate poznati izvor vaše osamljenosti. V občutek osamljenosti namreč lahko vodijo številne okoliščine.

Morda ste se oddaljili od prijateljev in morate spoznati nove ljudi. Morda iščete partnerja in se počutite slabo, ker niste spoznali nikogar primernega. Morda doživljate čas duhovne suše in potrebujete nasvet. Možno je tudi, da je to posledica psihološkega stanja in potrebujete strokovno pomoč.

Vse lahko predate Bogu v molitvi. Vprašajte Boga: "Zakaj se počutim tako osamljen?" Ne razmišljajte samo o tem, kar se vam že vnaprej zdi odgovor na vprašanje, ampak poslušajte in poglejte na vse strani in upoštevajte različne okoliščine. Pogum, Bog je vedno z vami!

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.