V zadnjih 30 letih vztrajno narašča število mladih odraslih, ki se označujejo kot "neverni". Nekdaj se je vera iz roda v rod posredovala v krogu družine, danes pa mnogi otroci odrastejo in se odločijo, da vere svojih staršev ne bodo dejavno živeli.
Za to obstajajo številni razlogi, toda eden izmed dejavnikov, s katerim lahko napovemo, ali bo otrok dejavno živel vero svojih staršev, je njihov način starševske vzgoje.
Še nedavno tega ni bilo prav veliko raziskav, ki bi bile posvečene vprašanju, kako verni starši vzgajajo svoje otroke. Amy Adamczyk, profesorica sociologije na Kolegiju John Jay v New Yorku, in Christian Smith, sociolog na Univerzi Notre Dame, pa sta se odločila, da si bosta omenjeno temo natančneje ogledala.
Potem ko sta preučila številne nacionalne mnenjske raziskave in opravila več kot 200 pogovorov, je njune izsledke letos spomladi objavila založba Oxford University Press v knjigi z naslovom Handing Down the Faith: How Parents Pass Their Religion on to the Next Generation (Posredovanje vere: Kako starši posredujejo svojo vero naslednjemu rodu, op. prev.).
Adamczykova in Smith sta preučevala štiri osrednje načine starševske vzgoje, ki jih navaja sodobna psihologija. Avtoritarnega ali oblastnega, avtoritativnega ali vplivnega, permisivnega ali popustljivega in nevpletenega. Ugotovila sta, da je avtoritativni vzgojni način tisti, s katerim je mogoče najbolje napovedati, ali bodo otroci v odrasli dobi udejanjali vero svojih staršev.
Predstavljamo vam nekaj temeljnih značilnosti avtoritativnega starševstva. Lahko so vam v pomoč, da se bodo vaši otroci tudi v odrasli dobi istovetili z vero svojega otroštva in jo tudi z veseljem udejanjali …
1Avtoritativni starši postavljajo jasne meje in pričakovanja
Starši, ki otrokom postavljajo jasne meje glede obiskovanja svete maše, spoštovanja zapovedi, molitve, služenja bližnjemu ipd., jim s tem nudijo občutek varnosti, predvidljivosti, pripadnosti in smisla.
"Avtoritativni starši oblikujejo jasna pričakovanja glede vere. Če so kristjani, hodijo v cerkev, prebirajo Sveto pismo, počnejo različne stvari, povezane s Cerkvijo, in spodbujajo svoje otroke, da vse to počnejo skupaj z njimi," je Adamczykova pojasnila v pogovoru za medije.
2Avtoritativni starši posredujejo ljubezen, toplino in spoštovanje
Ob tem, ko postavljajo jasne meje in pričakovanja, bodo starši, ki so čustveno povezani s svojimi otroki in ki otrokom izkazujejo spoštovanje in ljubezen, z večjo verjetnostjo vzgojili ljudi, ki bodo tudi v odraslem obdobju udejanjali njihovo vero.
"Eden od razlogov, zakaj je avtoritativen način vzgoje tako uspešen, je dejstvo, da si otroci želijo posnemati svoje starše. Njihovi starši so jim namreč dejansko všeč," je še povedala Adamczykova.
3Avtoritativni starši poslušajo in se učijo
Če starši resnično spoštujejo in ljubijo svoje otroke, jim tudi prisluhnejo ter se učijo iz njihovih vprašanj in vedenja. Otroci bodo morda želeli izvedeti več o določenih vidikih vere, smislu življenja, kaj se zgodi po smrti. Ali pa, kaj pomenijo določene molitve ali svetopisemske zgodbe. Ta vprašanja lahko starše spodbudijo, da se vanje poglobijo in se marsičesa naučijo tudi sami.
Poleg tega lahko otrokov hitro razvijajoči se odnos z Bogom ter komentarji in vedenje, ki izvirajo iz njega, staršem nudijo navdih v njihovem duhovnem življenju.
4Avtoritativni starši ravnajo tako, kot govorijo
Starši, ki uspešno vzgojijo otroke, da tudi v odrasli dobi živijo dejavno vero, ne ostanejo zgolj pri besedah. Svoji veri so predani in jo udejanjajo v vsakdanjem življenju. Njihovo ravnanje je v skladu z njihovim prepričanjem. Prizadevajo si, da so pristne priče in da redno rastejo v veri.
Starši, ki se ne bojijo svojim otrokom pokazati, da je življenje v veri včasih tudi zelo zahtevno, jim na ta način nudijo zgled, ki mu otroci lahko sledijo, ko sami odrastejo.
5Avtoritativni starši prevzemajo odgovornost
Eno od presenečenj, ki jih je Adamczykova odkrila med svojo raziskavo, je bilo dejstvo, da cerkvena občestva ne igrajo tako pomembne vloge pri posredovanju vere otrokom, kot si je sprva predstavljala.
"Skoraj nihče od staršev ni rekel, da so njihova občestva igrala kakršnokoli vlogo pri posredovanju vere njihovim otrokom. Seveda si želijo skupnosti, ki bi otrokom nudile družbo vrstnikov, med katerimi se njihovi potomci ne bi počutili povsem osamljeni," je pojasnila Adamczykova.
"Toda starši, ki svoje otroke uspešno vzgajajo v veri, jih ne zgolj zapeljejo do cerkve, spustijo iz avtomobila in nato pričakujejo, da bo nekdo drug namesto njih opravil vso versko vzgojo."
Starši, ki si želijo, da bi njihovi otroci odrasli s pristno vero, prevzemajo odgovornost za osrednjo vlogo pri verski vzgoji svojih otrok.
To med drugim vključuje dejavno življenje v župniji, dobro katehezo in mladinske skupine. Pomeni pa tudi, kako morate kot starši sami spoznati, da ste prvi in najpomembnejši vzgojitelji svojih otrok. In da ima vse, kar za dejavno vero počnete kot družina, največji in najdolgotrajnejši učinek na vaše otroke.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.