Stvarjenje – enkraten dogodek ali ponavljajoče, nenehno dogajanje?

Stari Grki, na čelu z velikimi filozofi, kot sta Platon in Aristotel, so bili prepričani, da je svet, ki ga vidijo in v katerem živijo, večen. Kot tudi na skoraj vseh drugih področjih krščanstvo tudi tukaj predstavlja določeno novost.

V katoliški veri je večen le eden, to je Bog, ki nima začetka in konca in ki od vekomaj je in na veke ostane isti ter vlada vsemu, kar je. Večnost je ena izmed temeljnih karakteristik (poleg mnogih drugih), ki človeka postavi v nižji položaj od Boga. Človek je ustvarjen. Bil je čas, ko ga ni bilo, in bo čas, ko nikogar od nas ne bo več na tem svetu. Toda Bog ostane na veke.

Stvarjenje sveta in človeka je izraz božje ljubezni do nas. Bog je ustvaril svet in človeka, da bi mu lahko delil svoje mnogotere darove. V luči Nove zaveze spoznavamo, da je Bog vse ustvaril po Besedi, ki je večna, to je edinorojeni Sin, Jezus Kristus. Bog je tako postavil začetek vsemu, kar biva, vidnim in nevidnim stvarem, zato nič drugega razen Boga samega ni vredno češčenja in vere, saj je le v Bogu odrešenje.

Sveti Bonaventura v svojih delih večkrat zatrdi, da svet ni bil ustvarjen zaradi povečanja ali pomnožitve Božje slave, saj mu to ničesar ne doda. Svet je bil ustvarjen zaradi razodevanja Božje slave, da nas občudovanje stvarstva vodi k Stvarniku, ki ga slavimo. Bog nima drugega razloga za stvarjenje, kakor svojo dobroto in ljubezen. (KKC 293)

Vendar se je človek že od začetka spraševal, kakšen stvarnik je Bog. Sveto pismo pravi, da je Bog ustvaril nebo in zemljo (1 Mz 1,1). S tem izraža dve skrajni mejni točki vsega, kar obstaja, in tako želi sporočiti, da je Bog ustvaril vse, kar je, nebo, zemljo in vse, kar se najde vmes, okoli, zraven in še kje.

Vendar Bog sveta ni prepustil prostemu teku, kakor ura, ki jo urar navije in sama deluje. Bog tudi ni kakor lončar, ki potrebuje neko snov, da iz nje nekaj ustvari. Bog v svoji vsemogočnosti ustvari iz nič: ničesar ni bilo in Bog je ustvaril svet in vse vesoljstvo.

Vendar se stvarjenje ne konča s stvarjenjem človeka. Stvarjenje je proces, ki se nadaljuje (lat. creatio continua), saj Bog vse stvarstvo nenehno vzdržuje in ohranja, ga na neki način vsak trenutek ustvarja, ko ga ohranja v bivanju. To ne pomeni, da je vesoljstvo vsak trenutek tik na tem, da pade v nič, vendar pa nas morajo voditi psalmistove besede, da če Gospod odtegne svojo roko, vse žalostno propade.

Človek ima posebno mesto v redu stvarstva. V prvem poročilu o stvarjenju je človek ustvarjen na koncu, predstavljen je kot krona, višek stvarstva. V drugem poročilu pa je človek ustvarjen najprej in postavljen v raj, s čimer je nakazano, da je svet ustvarjen zaradi človeka, ki je središče stvarstva.

Človek pa svoj višek doseže, ko se učloveči Bog, s čimer je v Kristusu, ki postane pravi človek, povzdignjena človeška narava in je še bolj poudarjeno dostojanstvo človeka kot takega in nakazana smer človeka, ki je Bog, njegov stvarnik.