Zelo zanimivo je opazovati, kako kdo presoja samega sebe. Mnogi so pri tem zelo skromni in bi jim človek zaželel malo več samozavesti, saj so odlični v vsem, kar počnejo. Ampak tako so navajeni in se jih ne da prav veliko predrugačiti. Ostanejo skromni kljub temu, da jih vidimo drugačne. Prav veliko pa se tudi ne da spremeniti pri tistih, ki sebe precenjujejo. Tem je morda veliko težje, ker vedno znova doživljajo neuspehe, ki jim kažejo, da le niso tako imenitni, kot so prepričani o sebi.
O tem sem premišljevala, ko so mi pravili o gospodu, ki je že vse življenje prepričan, da je nadpovprečen, da se ne more primerjati z drugimi okrog sebe, ki so čisto navadni, povprečni ljudje. O tem so ga prepričevali že doma v družini. Normalno je doštudiral, se zaposlil in si ustvaril družino. Tako kot mnogi drugi. Zdaj pa se nabirajo leta, nadpovprečnim ljudem enako kot vsem ostalim, in z leti tudi razne težave. Sladkorna bolezen, bolečine v sklepih, slabši vid in še marsikaj.
Česa takega pa ta gospod ne more kar tako sprejeti. Svet se mu je skoraj sesul. Kako se more vse to dogajati njemu, ki je bil ves čas prepričan o svoji nadpovprečnosti? To ga je tako potrlo, da je potreboval veliko več pomoči kot kdo drug. Tega si tudi ni hotel priznati, zato je bilo vse skupaj še težje. Prav lahko si predstavljamo, da so tudi njegovi domači trpeli ob tem. Zanje seveda nikoli ni bil kakšen nadpovprečnež, ampak so ga vedno jemali kot sebi enakega. Ob vseh njegovih reakcijah bi morda celo lahko rekli, da je postal podpovprečen.
Ko so mi pripovedovali o tem, mi je postalo jasno, kako pomembno je, kakšno podobo o sebi imamo. Čim bolj stvarna je ta podoba, čim bolj ustreza resnici, toliko lažje z njo živimo in smo lahko kos vsemu, kar se nam dogaja. Tudi če moramo kdaj zaprositi za pomoč, tudi če česa ne zmoremo. Prav je, da si to priznamo in hvaležno sprejmemo pomoč, kadar jo potrebujemo. Ni treba, da smo nadpovprečni. Lahko smo čisto navadni, povprečni ljudje. Naša veličina pa je prav v tem, da znamo živeti tudi z raznimi težavami.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 47.