Na dan je opravil do 35 splavov, dokler se mu ni v sanjah prikazal menih

V Adaševićevi karieri so bili časi, v katerih je opravljal po 30 ali 35 splavov na dan, pet dni na teden. V komunističnih časih so mu med študijem pravili, da je otrok neke vrste podčlovek. Študente medicine so učili, da se življenje začne šele po rojstvu otroka, natančneje, ko prvič zajoče.

Zelo pogosto so predavatelji otroka primerjali s slepim črevesom in trdili, da splav ni umor, da z njim zgolj odstranjujejo grude tkiva iz maternice. Podobno so lahko študentje brali v svojih učbenikih.

Ko je Adašević začel z zdravniško prakso, celo ultrazvoki nosečnic niso spremenili njegovega mišljenja. Premikajočega se dojenčka v maternici je videl kot kepo tkiva, ne kot človeka.

Nekega dne je bil Adašević priča pogovoru ginekologov, kjer se je eden izmed njih spominjal nosečnice, ki je bila pri njem naročena za splav. Ta ni bil uspešen – Adašević je spoznal, da ta zdravnik govori o njegovi pokojni mami.

Eden izmed zdravnikov v pogovoru je povprašal o usodi te ženske in o njenem nadaljnjem življenju. Adašević se ni mogel zadržati in jim je povedal, da je on ta otrok, ki ga niso splavili. Sobo je preplavila tišina. Svoje življenje je dolgoval neuspešnemu splavu. Ta izkušnja pa še ni bila dovolj, da bi nehal izvajati splave.

Več let je veljal za najboljšega strokovnjaka za splave v Beogradu. Vaja dela mojstra, je rad pravil. Pri tem je imel nešteto možnosti videti tisto, kar je večini nevidno: živega otroka v maternici. Ocenjuje se, da je Adašević v 26 letih izvedel od 48 do 62 tisoč splavov.

Vse je spremenilo z nenavadnimi sanjami, ki so se Adaševiću začele pojavljati vsak večer. Sanjal je, da hodi po s soncem obsijanem travniku, polnem rož in metuljev, smejočih se in igrajočih se otrok različnih starosti. Še posebej en deček in dve deklici so se mu zdeli zelo znani.

V sanjah se jim je zdravnik skušal približati in se z njimi pogovoriti, vendar so ob vsakem njegovem poskusu otroci začeli kričati in se od njega oddaljevati. Vse to je molče opazoval skrivnostni moški v črni obleki.

Sanje so trajale več mesecev. Vsako noč se je Adašević zbudil ves prestrašen in ni mogel zaspati nazaj. Pomagala niso niti uspavala. Neko noč se je zdravnik odločil dohiteti otroke. Začel je teči za njimi in ujel enega izmed njih.  Otrok je zavpil: "Na pomoč! Morilec! Reši me pred morilcem!" V tem trenutku se je moški v črni obleki spremenil v orla, ki je rešil prestrašenega dečka. 

Adašević se je ves prestrašen prebudil z razbijajočim srcem. Začelo ga je skrbeti njegovo duševno zdravje in odločil se je za obisk pri psihiatru. Prav tako se je odločil v naslednjih sanjah vprašati moškega v črni obleki, kdo pravzaprav je on, kar je tudi storil. "Ime mi je Tomaž Akvinski," mu je odgovoril moški. To zdravniku ni veliko pomenilo, nikoli ni slišal tega imena. 

"Zakaj se ne vprašaš, kdo so vsi ti otroci, jih ne prepoznaš?" ga je vprašal Akvinski. Adašević je odgovoril z molkom. To so bili otroci, ki jih je splavil. Ni jih prepoznal. "Saj nikoli nisem ubijal rojenih otrok," je Stojan prepričeval meniha.

"Ubil si ga pred 20 leti, ko je bil star zgolj tri mesece," je odgovoril sveti Tomaž Akvinski. Izkazalo se je, da so bili znani deček in deklici otroci njegovih prijateljev, ki so ga prosili za splav.

Ko je Adašević naslednjič v službi uporabil klešče, je spoznal, da je iz maternice iztrgal srce, ki je še vedno utripalo, in šele takrat spoznal, da je ubil človeka. Spoznanje je bilo tako močno, da je pozabil na pacientko, ki je začela krvaveti. Stojan je začel moliti k Bogu in ga prosil, naj tej ženski reši življenje. Krvavenje se je ustavilo.

Ta dogodek je korenito spremenil njegovo razmišljanje. Nadrejeni v njegovi bolnici niso razumeli njegovih novih načel. Njegovih otrok niso sprejeli na študij medicine, začeli so ga napadati v medijih. Začeli so se težki časi zanj in skoraj bi se vrnil k opravljanju splavov, ko se mu je spet prikazal sveti Tomaž Akvinski in mu povedal: "Ti si moj dobri prijatelj, nadaljuj!"

Stojan se je odločil za boj za življenje in se vključil v gibanje za življenje. Uspelo mu je celo prepričati jugoslovansko televizijo, da je dvakrat predvajala Nathansonov film Tihi krik. Glasno trdi, da so splavi dejanja satana, ki sovraži ljudi. Svoje pričevanje o spreobrnjenju je objavil v več medijih.

Eno izmed pričevanj si lahko ogledate v spodnjem videoposnetku (v angleščini):

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.