"Če si upamo sanjati, lahko sanje tudi uresničimo!" Geslo bolnišnice v Clevelandu, kjer je dr. Marjeta Zorc med drugim nabirala znanje in izkušnje, najbolje ponazori tudi njeno življenjsko pot.
V Ljubljani je ob medicini študirala še biologijo, v Švici medicinski menedžment; s kardiologijo se je seznanila pri prof. Reneju Favaloru v Argentini, s transplantacijo srca in inovativnimi posegi na srcu tudi v ZDA. Z znanjem in izkušnjami, z dragocenimi poznanstvi se je vrnila domov in ustanovila Mednarodni center Medicor za zdravljenje bolezni srca in ožilja; v skoraj dvajsetih letih so v ambulantah v Ljubljani, Izoli in Portorožu pregledali že več kot 150 tisoč bolnikov in naredili blizu 40 tisoč operativnih posegov na srcu in ožilju v Ustanovi CM Medicor Slovenija.
Doktor Zorčeva, petek popoldne je, pred vašo ambulanto pa še kar čakalna vrsta. V koliko src ste pogledali v tem tednu?
Ne štejem, številke niso pomembne. Pomemben je vsak bolnik. Res pa je, da je dela veliko, bolezni kardiovaskularnega sistema napredujejo, kar je tudi posledica prebolelosti virusa. V naših ambulantah opažamo, da je virus pustil tragične posledice na zdravju ljudi. Ne samo tistim, ki so se zdravili v bolnišnici; mnogi so lahko preboleli infekcijo asimptomatsko, sedaj pa opažamo porast koronarne bolezni, obolenje srčne mišice, motnje srčnega sistema ...
Covid je zahrbtna bolezen, patološke spremembe se ne kažejo le na pljučih, ampak tudi na srcu, malih krvnih žilah, posledično na možganih. Opažamo psihične spremembe pri mnogih ljudeh, slabšo koncentracijo, stres ... Vse to povzroča napredovanje in drastično poslabšanje tudi koronarne bolezni. Čakalne vrste so daljše, naše delo pa vedno bolj zapleteno in težko.
Pred epidemijo tako polnih čakalnic ni bilo. Poleg porasta bolezni je tudi res, da se zdravniki z bolnikom zadržimo še dlje, pacienti potrebujejo pogovor, kar zahteva čas. Zdravniki nismo stroji in v postavljanju diagnoze ne gledamo na uro.
Sploh pri vas, ki ste znani po osebnem pristopu k bolniku …
V naših ambulantah izvajamo integralno zdravljenje, pregledamo človeka kot celoto. To je bila moja vizija, ko sem ustanavljala medicinski center. Zdraviti le srce in ne pogledati drugih organov je v nasprotju z etiko medicinske znanosti. To je učil že stric mojega očeta dr. Igor Tavčar, postavljal je temelje ljubljanske Medicinske fakultete. Razočaran je bil, da se je medicina vedno bolj parcelirala na posamezne "organe".
Osebni in celostni odnos do bolnika je pomemben, na ta način – pa tudi z desetim čutom za bolezen, ki mi je bil podarjen – sem odkrila že marsikatero bolezen, morda maligne procese, ki niso bili povezani s srcem, s takim pristopom smo rešili že mnogo življenj.
Torej ne gre zgolj za "tehnični pregled"?
Nikoli! Seveda je strokovno znanje pomembno, brez tega ni medicine, ni napredka. Poleg znanja je pomembno sodelovanje med zdravniki, v medicini uspeh zdravljenja nikoli ni odvisen samo od ene osebe in brez sodelovanja v ekipi ni uspeha pri zdravljenju. "Kvaliteta gre skozi prijateljstvo," me je učil švicarski profesor Hahn.
Nihče ne sme sebe postavljati nad vse, kot da je bog in ve vse. Morda ve kdo drug več. Ego je kar problem v zdravniških vrstah in je velika škoda za bolnika. V Medicorju gradimo na zaupanju, poslušanju, na izmenjavi znanja in mišljenj; seveda, ne strinjamo se vedno in v vsem, a ko pride do različnih mnenj, se pogovorimo, vedno pa imamo pred seboj dobro bolnika.
Kaj pa zaupanje med bolnikom in zdravnikom?
Bistveno je, ključnega pomena. Neredko se zgodi, da bolniki pridejo s "svojo diagnozo", o tem so prebrali na internetu. Ali pa pridejo z vrsto izvidov, begali so sem in tja, delali preiskave, za katere so drago plačali. Vložiti moram še toliko več časa in moči, da jih prepričam, kakšno je v resnici njihovo zdravstveno stanje. Če mi zaupajo, če se držijo navodil, je uspeh zavidljiv.
Rutine, kot kaže, ne poznate. Vas to izčrpava?
Nasprotno, to me polni! Bog ne daj, da bi človeka, ki bolan in v stiski sedi pred menoj, obravnavala rutinsko. Ta beseda je pri nas prepovedana. Vsaka pravilno postavljena diagnoza, uspešna operacija, okrevanje, vrnitev človeka v normalno življenje … to me polni. To mi daje moč, pravzaprav je to smisel mojega dela in mojega življenja.
In če se zgodi najhujše?
Pri nas imamo, hvala Bogu, malo smrti. Lahko povem, da v prvih valih najhujše epidemije na naši kliniki ni umrl noben bolnik. Žal pa je bolezen kdaj tudi močnejša od našega znanja, ko zdravila ne pomagajo ali je operacija opravljena prepozno …
Težko sprejemam smrt, še po toliko letih me osebno prizadene, težko se sprijaznim. V takih primerih s kolegi, posebno z dr. Markom Nočem, natančno pogledava proces zdravljenja, kaj bi lahko naredili bolje, posvetujeva se tudi s kolegi v tujini. Skratka naredimo vse, da bi bilo smrtnih primerov čim manj.
Ravno v teh dneh se v Sloveniji spet odpira debata o legalizaciji evtanazije. Kakšen je vaš pogled?
Evtanazija je katastrofa za medicino, katastrofa za človeštvo. Spomnim se pripovedi švicarskega kolega, vrhunskega kirurga, njegov šef je zbolel za nevrološko boleznijo in svojega podrejenega je prosil, da mu da smrtonosno drogo. To je storil, a še po mnogih letih, kot mi je pripovedoval, ni mogel pozabiti. Vrača se mu.
Sama menim tudi, da nekdo, ki se odloči za tak odhod, ne razmišlja razsodno. Čudim se kolegom, ki se s tem strinjajo. Medicina je za to, da podaljšuje življenje, ne da ga zdravniki jemljemo. To je paradoks. Danes imamo v paliativni oskrbi zdravila, da bolniku ni treba trpeti.
Kje ima podstat vaša "srčna srčnost", kot vas je označil eden od duhovnikov, ki se je zdravil pri vas? Je podedovana, se da srčnost naučiti, pridobiti z izkušnjami?
Močno povezana družina smo. Starši so želeli, da bi bila, tako kot oče in nekateri drugi v rodbini Zorc, pravnica, mene pa je že od malega zanimala medicina. Morda tudi z izkušnjo prof. Tavčarja, postavljal je temelje medicine pri nas. Ko sem bila majhna, sem veliko časa preživela z njim. Naučila sem se drobnih reči, recimo vzel me je s seboj, ko je obiskal berača ob Ljubljanici, da ga je pregledal, ko ni več potreboval bolnišnice.
Pomagati vsem, brez izjeme, in to z vsem najboljšim, kar premoremo, sem se naučila od njega. In od poštene drže staršev. Pozneje sem ob študiju v tujini, ob delu s srčnimi strokovnjaki nadgrajevala to vedenje, da lahko dobro medicino delaš samo, če spoštuješ bolnika.
Veliko me je naučil tudi pokojni nadškof Alojzij Šuštar. Ko sem ga obiskovala, mi je govoril o svoji viziji, kako poleg medicinske znanosti razvijati etične norme, jih spoštovati in z njimi živeti vsak dan. Nasvete sem si vedno zapisovala, tudi on mi jih je pisal v pismih.
Nadškofa Šuštarja pogosto omenjate. Kam pa seže vajino poznanstvo?
Prva srečanja segajo v mojo mladost, ko smo se srečevali po maši v ljubljanski stolnici, z očetom sta se poznala in kdaj smo poklepetali. Enkrat me je vprašal, kaj bom, ko bom velika, in rekla sem, da grem študirat medicino. "No, potem boš moja zdravnica," se je pošalil.
Ko sem kot kardiologinja bila v precepu ob zdravljenju nekega duhovnika, potreboval je presaditev srca, sem ga obiskala na nadškofiji, takrat sva se povezala. Pozneje, ko se je upokojil in preselil v Zavod sv. Stanislava, je potreboval zdravniško pomoč. Vsak večer sem ga obiskovala, več let. Ob obiskih sva se pogovarjala. Etika ne more biti teorija, temveč jo je treba živeti, mi je govoril. V tistem času sem postavljala Medicor, z nasveti mi je resnično pomagal. Tako da sem mu nekoč, ko se je zahvaljeval, da sem prišla, rekla, da ne vem, kdo koga bolj potrebuje, on mene ali jaz njega.
Je verjel v projekt Medicor?
Močno. Bil je moja največja spodbuda. Doma so mi govorili, naj ostanem v javnem zdravstvu, da mi bo zasebni projekt uničil zdravje, pobral vse moči, naj raje igram golf in uživam življenje.
Res ni bilo lahko, dobivala sem polena od vsepovsod, nadškof pa je bil tisti, ki mi je vedno govoril: "Nadaljuj to pot. To je potrebno za naše bolnike." Svetoval mi je, naj se ne oziram na nasprotnike, naj se ne odzivam na negativne zapise v medijih, naj bom tiho in delam naprej. Njegova misel, njegovi nasveti me še danes spremljajo: klinika je posvečena bolniku, kot me je učil on, in naše zdravljenje in borba z boleznijo je uspešna, ker nadaljujemo v duhu, kot nas je učil nadškof.
Ne moreva mimo vašega poznanstva s papežem Frančiškom, najbrž ste ena redkih Slovenk, ki jo je sprejel v zasebno avdienco …
Najino "poznanstvo" ima korenine v Argentini, kjer je živela moja teta, od malega sem jo obiskovala. Ko je umetnik Mik Simčič ustvaril papežev kip in mu ga želel predstaviti, sem bila del zgodbe. Res nas je sprejel v zasebni avdienci, dolgo se je zadržal z nami v pogovoru, bilo je nepozabno. Upam, da ni bilo najino zadnje srečanje, obljubil je, da pride na obisk. Prihodnje leto odpiramo nov medicinski center v Piranu, del centra je kapela sv. Roka. A o tem drugič.
Radi imate umetnost in modo – imata kaj skupnega s kardiologijo?
Seveda! Brez umetnosti in kulture ni naroda, brez kardiologije pa v narodu ni zdravja. Z umetnostjo sem zrasla, umetnost hrani moja čustva. Teža našega poklica je velika, dnevi so naporni, v glasbi, slikarstvu, v vsem lepem se sprostim, si napolnim dušo. Ne maram grdih reči, lepota me navdihuje pri mojem vsakdanjem delu z bolniki.
Celoten intervju je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 44.
