Vsak posameznik, ki zapusti posvetno življenje, da bi začel redovno življenje, ima za seboj posebno zgodbo. Življenjska zgodba te osebe pa je vedno razdeljena na dva dela: pred pomembno prelomnico in po njej.
Mary Michelle (Shelly) Pennefather iz Združenih držav Amerike bi se lahko zapisala v zgodovino kot ena najboljših košarkaric na svetu, a je namesto tega postala slavna iz povsem drugega razloga. Pred leti, ko je bila na vrhuncu košarkarske kariere, je žogo dala v kot in se pridružila sestram klarisam.
Odraščala je v veliki katoliški družini s sedmimi brati in sestrami. Izobraževala se je na različnih katoliških šolah ter začela kmalu izstopati na košarkarskem igrišču. Osvojila je celo tri državna prvenstva.
Nekaj ji je ves čas manjkalo
Shelly se je začela profesionalno ukvarjati s košarko med študijem na univerzi Villanova v Pensilvaniji in ob brezpogojni podpori svojega trenerja Harryja Perrete dosegala velike uspehe. Leta 1987 je prejela nagrado za najboljšo igralko košarke v kategoriji univerz.
Po diplomi je podpisala pogodbo za profesionalno košarkarsko ekipo na Japonskem, kamor se je preselila ter živela življenje, polno nasprotij. Profesionalni uspehi je niso povsem razveselili in zadovoljili. Osamljenost in praznina, ki ju je občutila, ko je bila stran od svojih najdražjih, sta ji začeli razjedati dušo.
V tistem obdobju je iskala nekaj, kar bi resnično napolnilo njeno življenje. Takrat je naletela na verz iz Janezovega evangelija: "Kdor jé moje meso in pije mojo kri, prebiva v meni in jaz v njem" (Jn 6,56).
V intervjuju za ameriško televizijo je dejala, da je takrat začutila Božjo prisotnost in da je takoj vedela, kakšna bo njena življenjska pot. Zato je zavrnila pogodbo, ki bi ji prinesla ogromno denarja in razkošno življenje. Verjetno bi postala najbogatejša košarkarica na svetu, a imela je drugačne načrte.
Prelomnica pri 25 letih
Poleti leta 1991 je pri 25 letih in tik pred začetkom bleščeče kariere spremenila svoje življenje in zaživela v eni najstrožjih samostanskih kongregacij. Kot sestra si je nadela ime Rosa Maria in od takrat živi v samostanu klaris v Aleksandriji v zvezni državi Virginia.
Živi srečno, v popolni samoti, spi na slamnati žimnici in največ štiri ure na noč. Stik s svetom je strogo nadzorovan, dvakrat letno jo lahko obiščejo družinski člani, ki jih vidi in se z njimi pogovarja skozi rešetke. S svojimi najdražjimi se lahko onkraj rešetk sreča in jih objame le enkrat na 25 let.
Življenje, ki se drugim morda zdi kot zapor, daje smisel življenju sestre Rose Marie, ki je pustila žogo in košarkarsko igrišče ob strani, da bi zaživela redovno življenje in svoje življenje posvetila molitvi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
