Družinsko življenje z otroki je nadvse dinamično; nikoli, ampak res nikoli ni dolgčas. Še posebej, če si mama. V nadaljevanju bom opisala nekaj družinskih situacij oz. okoliščin, ki na prvi pogled delujejo kot čisti klišé – a nekako se vedno znova vse res dogaja. Stavim, da boste ob branju prikimavale tudi moje "sotrpinke" oz. vse družinske mame.
Predmet na tleh? Prestopi ga! Nikar ga ne poberi!
Vedno se čudim neverjetni selektivni slepoti mojih družinskih članov. Recimo, da sredi kuhinje na tla pade krpa za brisanje posode. Tega ne opazi nihče. Otroci se podijo po stanovanju, sredi hodnika je na tleh nek dokaj velik, dobro opazen predmet, npr. pulover, knjiga, torba ... Mirno jo prestopijo ali preskočijo, ne da bi jo kdo pobral.
Brišejo si roke v kopalnici, zaradi česar na tla pade brisača. Očitno je nevidna, kajti poberejo je ne, razen če se huronsko zaderem: "Pobeeeri brisačoooooooo!" Priznam, pogosto v sebi preudarjam, kaj mi bo vzelo več energije – dretje ali da se (dvajsetič v istem dnevu) sklonim in jo sama poberem s tal?
Ah, ta kopalnica
Kopalnica je prostor, ki je v veliki družini kar precej na udaru, še sploh če je v stanovanju le ena. Včasih se mi zdi, da bi potrebovali kar čakalni seznam zanjo. Fascinantno pa mi je tudi tole: kopalnico pomijem enkrat tedensko, moj mož pa si tudi enkrat tedensko brije brado.
Ne znam razložiti, kako je to mogoče, a nekaj mu mora prišepniti, kdaj je najboljši čas za britje brade – in to je vedno isti dan, le nekaj ur zatem, ko sem temeljito vse počistila. Ne glede na to, kako se sicer po svojih močeh potrudi in po tem opravku pobriše ali splakne "vse" dlačice z vodo, so še vseeno povsod – na polici pri ogledalu, na tleh, v umivalniku. Vse skupaj pa je toliko bolj boleče ravno zato, ker je bila pred tem kopalnica sveže pomita "v nulo" …
Večna zgodba o toaletnem papirju
Pa smo pri osnovnih življenjskih potrebah, kamor spada seveda tudi potreba po stranišču. Enkrat ena je, da je ta vedno zaseden točno takrat, ko mora mama, torej jaz, na potrebo. Nadalje se skoraj vsakič (razen sredi noči) zgodi, da točno v tistem trenutku, ko sem v kopalnici jaz, stranišče potrebujejo tudi vsi preostali člani družine.
In ja, rolica s toaletnim papirjem je takrat, ko se na stranišče usede mama, praviloma skoraj prazna. Čeprav sama neštetokrat na dan nastavim v bližino stranišča novo rolico papirja, tega razen mene v naši družini ne zna, noče ali ni sposoben narediti nihče drug.
Klicati mamo ali vprašati očeta? Dileme ni.
Mame se boste strinjale, da imamo mame v primerjavi z očetom res en poseben status v družini. Smo preprosto nepogrešljive in tega se ne da spremeniti. Saj veste: mama je v nekem drugem prostoru v hiši, npr. na podstrehi, v kuhinji, na vrtu ali kje drugje; sicer v bližini, a ne povsem poleg članov družine. Oče in otroci pa se nahajajo, recimo, v dnevni sobi.
En izmed otrok nenadoma ugotovi, da ima neko težavo ali vprašanje. Namesto da bi se po pomoč obrnil na očeta ali katerega izmed bratov ali sester, ki se vsi nahajajo v istem prostoru, se bo otrok raje na vse grlo drl: "Mamiiiiiiii! Mamiiiiiiiiiiiiiii?!? Kje siiii? Rabim te, mamiiiiiiiiiii!!!"
Večerne sladkosti
Na koncu dneva za starše, ki imamo svoje otroke sicer najraje na svetu, ni boljšega občutka, kot ko grejo otroci končno spat, mi pa imamo urico ali dve miru in tišine na kavču. Človek globoko zavzdihne od olajšanja in ugodja, kajne?
Takrat na plano potegnemo tudi sladkarije in "junk food" iz skrite shrambe, kjer je na varnem pred otroki. Saj veste – ker jih učimo, da se ne smejo preveč basati s sladkarijami ali da čips ni zdrav, moramo to pač tudi sami jesti na skrivaj, sicer nismo dober zgled. Po odhodu otrok v posteljo pa tudi naša sladkosnednost lahko pride na svoj račun.
Problem je le, če potem pozabimo vreči papirčke v smeti. Zjutraj tako otroci najdejo sledi večernega "razvrata" in zgroženi sprašujejo: "A sta vidva res pojedla vse to??"
