“Družabne igre nas naučijo, da ima to, da sedimo za skupno ali domačo mizo, neko vrednost”

Matjaž Peklaj je improvizator, humorist, igralec, zaposlen je tudi v trgovini TojeTo.

Trgovina TojeTo je fizična in tudi spletna trgovina, v kateri lahko najdemo najrazličnejše družabne igre za vse starosti, cirkuške rekvizite, miselne in ustvarjalne igre in še marsikaj. Ko stopiš v njihove prostore na Gallusovem nabrežju v Ljubljani, si prijetno presenečen in si ne moreš pomagati, da se ne bi nasmehnil.

Pričakajo te namreč do stropa polne police žogic, žonglerskih pripomočkov, sestavljank in seveda množica različno velikih škatel z družabnimi igrami. Prava paša za oči za otroke in odrasle, ne glede na starost. Z Matjažem smo se pogovarjali o družabnih igrah in njihovem pomenu.

Zakaj je pomembno, da ljudje igramo družabne igre?
Igra je del življenja, se pravi, igranje kakršnekoli igre nekako trenira sive celice, hkrati pa nas zabava in kratkočasi.

Družabne igre imajo zame posebno vrednost v tem, da nas nekako prisilijo, da se dobimo v živo, ohranjamo človeški stik, ne samo prek aplikacij in ekranov, ampak da se dejansko usedemo za isto mizo, ob tem mogoče kaj prigriznemo ali popijemo in imamo občutek skupnosti.

V času, ko je svet obrnjen na glavo, se mi zdi pomembna vsaka priložnost, da se malo zamotiš in se spomniš, kaj je v življenju bistveno.

Ljudje z družabnimi igrami velikokrat asociirajo stvari, ki niso nujno resnične. Na primer, da so igre namenjene predvsem otrokom. To ne drži. Nekateri pravijo tudi, da je treba v igre vložiti veliko truda in časa in da moraš biti res "geek", da te take stvari sploh zanimajo. Tudi to ni res.

Igre so lahko zelo enostavne, zelo zabavne, tudi služijo zelo različnim namenom. Nekatere so za večje družbe, zato da imaš kaj početi ob zabavi, druge pa so res take, za katere je treba nekaj priprave in znanja ter tudi časa.

Tudi računalniške igre so sicer lahko neke vrste druženje, seveda pa ni isto, kajne?
Sam nisem nasprotnik računalniških iger, jih tudi rad igram. Celo tako je, da tudi nekatere družabne igre rad igram prek računalnika, ker se tudi da. Računalniške igre so super v situacijah, ko se ne moreš družiti. Na primer, da imaš nekoga, ki ti je blizu, pa je na drugem koncu sveta, je to super način, da z njim poklepetaš in se družiš virtualno, če se pač ne moreš drugače.

Se mi pa zdi, da ima za ljudi, ki živijo v istem kraju in se imajo možnost dobiti v živo, igra za mizo vseeno več prednosti. Mislim, da se je vredno potruditi in dobiti v živo, če je le mogoče.

Kakšne vrednote lahko privzgojimo otrokom, če jih od majhnega uvajamo v svet družabnih iger?
Otroci z igranjem družabnih iger pridobivajo veliko veščin. Družabne igre, ki jih ponujamo, so primerne že od drugega leta in pol starosti naprej.

Igre za najmlajše se ukvarjajo predvsem z zelo osnovnimi vprašanji, se pravi, da otroka naučiš, kaj pomeni točka, kaj pomeni, da si na potezi, da na primer čakaš, ko nisi na potezi … Za mlajše otroke so odlične sodelovalne igre, kjer ni nekega tekmovalnega naboja, ampak skupaj skušamo premagati igro.

Tista glavna vrednost ne glede na starost otroka se mi zdi v bistvu zelo povezana s prejšnjim vprašanjem. Torej, da otroka navadiš na druženje. Da ima to, da sediš za skupno mizo, neko vrednost. Da mogoče druženje s starši sploh ni najbolj neumna stvar, ki si jo lahko zamisliš, in da damo neko težo druženju ob domačem ognjišču.

Sploh ko si najstnik, se želiš umakniti, vsi okrog tebe so neumni in nič ne razumejo, ti se boš sedaj s svojimi prijatelji igral prek interneta … Seveda ni nič narobe, da imaš nek svoj prostor, problem je, če je to tvoj edini prostor.

Druženje odraslih se otrokom večinoma zdi dolgočasno, ker odrasli sedimo za mizo in se pogovarjamo o stvareh, ki otrokom niso zanimive. Igranje družabne igre je lahko zato dober most med obema svetovoma, kjer odrasli še vedno klepetamo in dobimo to, kar potrebujemo, obenem pa se zabavamo in vključimo tudi otroke.

Poleg tega pa se otroci z igrami naučijo različne veščine. Z nekaterimi igrami trenirajo analitično, strateško, taktično mišljenje, druge se ukvarjajo bolj z domišljijo, asociacijami, s širjenjem obzorja, čustvene inteligence.

Na področju družabnih iger je prišlo v zadnjih 15 letih do ogromnega napredka. Igra ni več samo metanje kock ali igranje kart in to, kdo bo koga "zbil" na igralnem polju. Naučijo nas reševati kompleksne probleme in razvijajo najrazličnejše spretnosti. Vse, kar bi rad razvil pri otroku, lahko dosežeš prek igre.

Bi bilo potem smiselno družabne igre bolj vključevati tudi v šolski prostor?
Veliko stvari bi se dalo prek igre naučiti tudi v šolah. Na primer pri igri spomin. Namesto klasičnega iskanja dveh enakih motivov bi lahko imeli na primer ploščice z velikimi tiskanimi črkami in ploščice z malimi tiskanimi črkami, ki bi jih potem ustrezno povezali.

Družabne igre bi lahko bile tudi kot dodatni krožek, kot je na primer krožek za šah, ki že obstaja. V zadnjem času k nam hodi vedno več učiteljic in učiteljev, ki redno jemljejo določene igre, s katerimi se otroci potem zabavajo.

Sistem družabnim igram morda še ni dal čisto prave vrednosti, me pa veseli, da so to začeli ugotavljati tako pedagogi kot posamezniki. Žal mi je, ker morajo velikokrat z lastnim denarjem plačati vse te igre, ki se jih potem v šoli uporablja in tudi uniči. Na tem področju bi se dalo še marsikaj izkoristiti in vpeljati.

Ko sva ravno pri otrocih, katere družabne igre pa se vi najbolj spomnite iz svojega otroštva?
Ljubezen do družabnih iger čutim že od nekdaj, v bistvu se mi je vedno zdelo zabavno odkrivati pravila novih iger. Posebne spomine imam na igro Scotland Yard, ki sem jo dobil od svojega najboljšega prijatelja v osnovni šoli za darilo.

Zelo zanimivo mi je bilo igrati oziroma se preleviti v vlogo Mister X, ki se skriva pred detektivi. Spomnim se, da sem za tisti rojstni dan dobil kopico daril, vendar mi je prav to pomenilo največ. To je igra, ki jo še danes z veseljem kdaj dam na mizo in odigram. Verjetno mi bo za vedno ostala v lepem spominu.

Kaj vas je pritegnilo k družabnim igram?
Prav odkrivanje pravil in možnosti, ki ti jih neka igra ponuja, mi je bilo vedno zelo zanimivo in me privlačilo. V resnici sem tudi precej tekmovalen človek, tako da se je ta lastnost zelo pokazala v želji, da naštudiraš neko zadevo, da jo igraš in pokažeš, da obvladaš, da si boljši. Sploh kot najstniku se mi je zdelo to pomembno.

Tisto, kar mi je zanimivo pri družabnih igrah, je podobno, kar me privlači tudi pri knjigah. In sicer to, da te potopijo v nek svoj svet. Za tisto eno uro, ko na primer igraš Scotland Yard, si detektiv, ali pa igraš Wingspan, to je krasna igra, ki jo zadnje čase veliko igram, kar naenkrat postaneš strokovnjak za ptiče.

Zanimivo je, da igre, ki so dobro narejene in imajo dobro tematsko ozadje, v tebi zbudijo zanimanje za določeno temo. Sam imam na primer rad živali, ampak nikoli nisem imel posebej rad ali da bi bil nor na ptiče. Odkar igram to igro (Wingspan), jih na primer veliko hitreje opazim.

Med igranjem mimogrede usvojiš znanja in začneš ceniti stvari, ki so okrog tebe. Po drugi strani pa te igre naučijo reševanja problemov, dajo ti neke veščine, k jih potrebuješ tudi v vsakdanjem svetu. Zame igranje iger nikoli ni stran vržen čas, povrhu vsega se še sprostiš in imaš lepo.

Za katero igro vam je žal, da je niste ustvarili sami?
Veliko je takih. Žal mi je, da nisem dizajniral Dixita. Po eni strani je tako enostavna, po drugi strani pa je res genialna ideja. Pri svojem delu jo uporabljajo tudi terapevti, ker temelji na asociacijah. Dixit je naredil pravo renesanso pri igrah z asociacijami.

Sicer pa smo TojeTojevci v sodelovanju z zavodom Murmur zasnovali Gremo Memo, naprednejšo različico klasične igre spomin, ki bo na voljo že letos in na katero smo silno ponosni.

Kako je biti zaposlen v taki trgovini, kot je TojeTo? Igrate igre tudi v službenem času? 😊
Vsak od nas je strokovnjak za katero od področij, se pa trudimo, da vsaj približno poznamo vse. Dotok novih iger je zelo velik, zato je namen, da jih preizkusimo čim več. Če se le da, odigramo vse igre, ki pridejo v našo poslovalnico.

Kadar ni kakšnih posebnosti ali epidemije, se poskušamo dobiti enkrat na teden, da odigramo kakšno igro. Veliko jih tudi sami kupimo ali si sposodimo in jih preizkusimo.

To je res super delo. V službenem času se moraš usesti in preizkusiti igro! Moram reči, da sem res zadovoljen, saj je tudi kolektiv res krasen, dobro se razumemo, lepo smo si razdelili vloge, zato res uživam. Rad bi tudi poudaril, da sem prej delal v različnih trgovinah in lokalih, vendar še nikjer do sedaj nisem imel tako prijetnih strank kot tukaj.

Ljudje, ki igrajo družabne igre, so praviloma bolj odprti, empatični, lažje se z njimi kaj dogovoriš, bolj razumejo določene stvari, ki jih moramo početi, ker imamo navodila in ker so v končni fazi potrebne. Veliko je razumevanja, stranke so ponavadi zelo zveste.

Ravno v času zaprtja zaradi epidemije, ko so ljudje izdelke lahko prevzeli le na pragu trgovine, nam je ogromno pomenilo, ko so se večkrat ustavili, nas pozdravili čez vrata, vprašali, ali smo v redu, in nam povedali, da nas pogrešajo. Tu je nastala skupnost, skoraj bi lahko rekel družina.