Verona leži okoli 110 kilometrov zahodno od Benetk v italijanski pokrajini Benečiji, ljubitelji angleškega dramatika Williama Shakespeara pa jo poznajo predvsem kot mesto spora med Montegi in Capuleti v njegovem delu Romeo in Julija. Balkon spominja na znameniti prizor med glavnima junakoma.
Med priljubljenimi znamenitostmi je tudi rimski amfiteater, zgrajen leta 30 po Kristusu in je tretja največja arena v Italiji, za rimskim Kolosejem in amfiteatrom v Capui. Dobro ohranjeno notranjost poleti še danes uporabljajo za operne in gledališke predstave.
Zaradi dobro ohranjene mestne strukture in arhitekture, ki sega od obdobja antičnega Rima prek srednjega veka do renesanse, je Verona uvrščena na seznam Unescove kulturne dediščine.
Poleg številnih turističnih znamenitosti pa je Verona izjemno pomembna tudi z verskega vidika. V mestu je veliko znamenitih cerkva, ki hranijo cele zakladnice veličastnih umetnin.
Romanje v Verono
Vsak romarski obisk v Veroni bi se moral začeti v tamkajšnji stolnici (Duomo), posvečeni Marijinemu vnebovzetju. Izročilo pravi, da je sveti Zenon, zavetnik Verone, prvo baziliko v mestu zgradil sredi 4. stoletja na območju poleg ali zelo blizu današnje stolnice.
Sveti Zenon (San Zeno) (300–371) je bil osmi veronski škof. Rojen naj bi bil v Mavretaniji, v Afriki, zaradi česar ga imenujejo tudi Vescovo Moro ali "temnopolti škof". Izučen je bil v šoli afriške retorike. Še vedno so ohranjeni številni njegovi nagovori, v katerih je evangeliziral, se postavljal po robu poganstvu in izpodbijal arijanizem.
Ni znano, kdaj in v kakšnih okoliščinah je sveti Zenon prišel v Verono. Sodeč po njegovih življenjepisnih virih je tudi v mestu še naprej živel skromno in preprosto, celo do te mere, da je sam lovil ribe v reki Adiži, ki teče skozi mesto, in si jih pripravljal za kosilo. Sveti Zenon je zato tudi zavetnik sladkovodnih ribičev.
Zunanja podoba današnje stolnice je bila zgrajena v romanskem slogu v 12. stoletju, potem ko se je starodavna krščanska cerkev porušila v potresu. Notranjost so obnovili v gotskem slogu v 15. in 16. stoletju.
V notranjosti stolnice so številni romanski kipi, zgodnji krščanski predmeti in pomembne umetnine. V prvih treh kapelah na vsaki strani ladje hranijo renesančne umetnine veronskih ustvarjalcev. Sliko Marijinega vnebovzetja pripisujejo znamenitemu veronskemu umetniku Tizianu. Posmrtne ostanke svetega Zenona hranijo v kripti pod stolno cerkvijo.
Druga cerkev, morda najpomembnejše srednjeveško svetišče v Veroni, je posvečena izključno mestnemu zavetniku. Bazilika svetega Zenona Velikega je bila zgrajena v 5. stoletju in velja za mojstrovino romanske arhitekture v Lombardiji. Slovi po mogočnem romanskem pročelju, čudovitih vratih iz brona in pomembnih umetninah.
Današnja cerkev je bila zgrajena na kraju, kjer je izvirno stala grobnica svetega Zenona. V začetku 9. stoletja so jo na zahtevo italijanskega kralja Pepina (ki se mu ni zdelo primerno, da posmrtni ostanki zavetnika počivajo v skromni cerkvici) preselili v kripto pod stolno cerkvijo, kjer je na ogled še danes.
Proti koncu 11. stoletja se je začel projekt obnove, katerega rezultat je bil današnji romanski slog. Med njenimi umetninami je tudi oltar svetega Zenona, mojstrovina, ki jo je ustvaril Andrea Mantegna.
Še ena pomembna srednjeveška cerkev v Veroni je romanska bazilika svetega Lovrenca. Zgrajena je na kraju neke druge starodavne cerkve, današnja bazilika pa izhaja iz obdobja okoli leta 1177. Za gradnjo so izmenično uporabili plasti opeke iz kamenja, krasita jo dva okrogla zvonika, v katerih so spiralne stopnice, ki vodijo proti galerijam za ženske.
V Veroni si velja ogledati tudi Cerkev svetega Jurija v Braidi, kjer hranijo mojstrovino Paola Veroneseja, Mučeništvo sv. Jurija. In še zadnje, okoli 25 kilometrov zunaj Verone, je romarsko svetišče Naše kronane Gospe (Santuario della Madonna della Corona).
Cerkev je prav neverjetno vgrajena v skalnato pročelje gore. Stoji na 774 metrih nadmorske višine in obiskovalcem ponuja osupljive razglede na okoliško pokrajino. Najpogumnejši romarji lahko prehodijo starodavno pot iz mesteca Belluno Brentino do svetišča. To je dostopno le po pešpoti, prek ozkega prehoda po grebenu, okoli 600-metrski vzpon pa vsako leto opravi več deset tisoč romarjev.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
