Jožko in Melita Košir iz Pristave pri Borovnici sta se spoznala na gasilskih veselicah, kjer ju je povezal ples. Glasba, posebej narodnozabavna, ju zelo povezuje. "Skoraj vsa besedila so o ljubezni. In če to poslušaš, ne moreš razmišljati slabo."
V 26 letih skupnega življenja na kmetiji sta se lotila tudi turizma, njun zakon pa je obogatilo šest hčera in dva sinova. Sedaj uživata tudi kot babica in dedek štirih vnukov.
In kaj bi otroci, ki se počasi osamosvajajo in začenjajo svoje poti, vprašali svoje starše? Njuni najstarejši otroci so nam zaupali svoja vprašanja, kako sta odgovarjala Melita in Jožko, pa lahko preberete v nadaljevanju.
Sta veliko družino načrtovala že prej ali sta bila nagovorjena od Boga?
Jožko: Mislim, da sva se pustila nagovoriti. Mene je že njena nosečnost notranje razveselila. Nosečnosti sem spremljal z nekakšno bogaboječnostjo, ker se mi je zdelo, da ni nič v naših rokah, dokler ni rojeno. Z veseljem sem vse sprejemal, nikoli pa nisem razmišljal o številu.
Otroke vzgajata v veri. Kako prenašata vero na otroke?
Jožko: Z zgledom, stanovitnostjo. To je prvo vodilo in od tega največ ostane. Tudi v naši družini smo bili vzgojeni v veri, imamo močan zgled vere po mami in očetu. Tako sem si zaradi zgleda tudi jaz zadal, da je nedelja – nedelja. Zmeraj smo šli skupaj k maši, da smo dobili občutek, da je nedelja naša, družinska. Otroci so to čutili. Zdi se mi, da mora mož dati neko stanovitnost in zgled ter vztrajati pri tem. Kot otrok sem tudi jaz k maši hodil iz navade, iz te navade pa se razvije tudi to, da vero spoznaš in jo začutiš. Tako sem vedno bolj kot z besedo vzgajal z zgledom.
Melita: V veri je res pomembno, da je oče tisti, ki reče: "Pojdimo k maši!", da je mož tisti, ki ženo podpira. Vseeno je on glava družine. Da pa vero bolj živimo, je zagotovo zaslužna Jožkova zgodovina skozi trpljenje. Ko je mama ostala sama s sedmimi otroki, niso objokovali: "O, zakaj se je to zgodilo, kaj bomo zdaj, očeta smo izgubili," ampak je mama po pogrebu rekla: "Otroci, šli bomo naprej, pa četudi bolj počasi." Tako je predala zaupanje, da je Bog vedno z nami.
Jožko je znal vsem predstaviti Sveto pismo na drugačen način. Zna živeti po Božji besedi. In to je učil tudi mene in otroke. Še vedno se vedno bolj trudiva svetopisemske stavke prenesti v življenje. Lep primer je tudi to, da imaš otroke vedno s sabo. Krompir jemo vsi, zato gremo vsi na njivo. Pa so se otroci pritoževali, da je zemlja trda, da ne gre, da je vroče. Jaz pa sem rekla: "Bog je že davno rekel: 'V potu svojega obraza boš obdeloval zemljo.'" In smo na njivi začeli raziskovati Sveto pismo od Adama in Eve naprej. In tako začne otrok razmišljati. To pogovarjanje, kaj bi Jezus naredil na mojem mestu, je bistveno.
Jožko: Sveto pismo ni neka povest, ena knjiga, ampak je vodilo.
Ali bi pri vzgoji kaj spremenila?
Jožko: Nimam občutka, da sem kje kaj premalo naredil. Mislim, da je bilo tako, kot je bilo, najbolj optimalno, tako, kot sem bil v danem trenutku zmožen. Gotovo je kaj, saj imamo vsi napake. Ampak si ne očitam, da sem kaj pozabil, da česa nisem naredil. Mislim, da sem bil stalno čuječ. Ves čas sem ohranjal neko stanovitnost in mislim, da daje otrokom to neko potrditev, da so lahko samozavestni, ker vedo za pot in se name vedno lahko obračajo.
Melita: Jaz pa sem imela popravne izpite. Če si pri prvem otroku nekaj zamočil, lahko pri vsakem naslednjem nekaj popraviš. Vzgajaš tisto, kar imaš v sebi, kar so tvoje vrednote, in tisto, kar si prinesel iz lastne družine. Če ti v tisti družini kaj ni bilo všeč, si sedaj samostojna oseba in lahko spremeniš. Res je, kakšne vzorce je težko spremeniti, ampak z voljo, da boš to spremenil, lahko spremeniš. Samo paziti moraš, da potem ne zaideš v neke čudne odklone.
Na začetku sem bila bolj stroga, jezna, vzkipljiva na otroke, ko pa sem pri sveti spovedi večkrat izpostavila jezo, se je ta kar nekam izgubila. Niso me več spravili s tira. To je bila Božja pomoč. Takrat dvoletni Matevž je enkrat raztresel kilogram moke po kuhinji. Pet let pred tem bi znorela. Takrat pa sem vzela fotoaparat, ga slikala in se nasmejala.
Ali je bila vzgoja fanta po štirih dekletih kaj drugačna, težja?
Jožko: Ne vem, če je bila težja. Je gotovo drugačna. Imeli smo obdobje: ko smo prišli od maše, je moral iti Matevž prvi iz avta, drugače je bil cel dan slabe volje. Smo se mu prilagodili, šli vsi nazaj v avto, da je šel on prvi ven, pa smo imeli vsi mir. 😊 Tega nismo vzeli kot slabo, tega nismo zadušili. Ni pa imel nobenega privilegija, ker je bil fant.
Melita: Tudi danes je stoičen, točno ve, kaj sme, kaj je prav. Se pa morda pozna, da fant raste med dekleti, in je zato bolj čuteč, prijeten. Še vedno ohranja moškost, kar pa je zagotovo Jožkov zgled. Pri njegovih 16 letih mu zares zaupamo in je to zaupanje večkrat upravičil.
Jožko: Vsi so bili veliko z nama in so prej dorasli tudi pravemu delu, zato sva jim lahko prej zaupala in jim dala potrditev. Dali smo jim delo, ki je imelo nek rezultat. Vsi smo lovili krave, pa smo bili mokri, objokani, ker ni šlo. A na koncu smo uspeli, šli domov, se nasmejali, čeprav smo bili vsi mokri in premraženi. Ampak nam je uspelo težko delo in smo bili zato zadovoljni.
Melita: Vsi smo bili do pasu v vodi: mami, ati in otroci. Ker smo bili v tem hudem skupaj, smo se med vožnjo domov bodrili: "Zdaj nas zebe, ampak se peljemo domov in bomo vsi na topli peči." Skupnost je zares pomembna.
Katero obdobje, trenutek, dogodek vama je bil najtežji v času odraščanja vajinih otrok?
Jožko: Zame je bilo obdobje, ko je najstarejša hčerka zanosila pri 17 letih. Takrat se mi je zdelo, da je naša družina, naša celica še nedotakljiva. Trenutno je bil to res šok, me je prizemljilo, pa ne, da bi zameril ali pa da bi očital, ampak se mi je zdelo, da se je nekaj mojega podrlo. Moj ideal se je podrl. Ampak sem kmalu preklopil na to, da je sedaj to nov začetek, da niso potrebni nobeni očitki, ampak samo še pomoč in podpora, da bi se vse nadaljevalo tako, kot se mora.
Melita: Res je, Klarina zgodba je bila za nas največji šok. Neka "poštirkana" družina, po eni strani zgled, pade. Ampak moje prvo spoznanje ob tem je bilo: "Ej, če sem jaz sprejemala moje otroke kot božji dar, a njen je pa greh?" In sem začela gledati, da je tudi ta otrok podarjen. Kdo ocenjuje, da je to pravi ali napačni čas? To gledamo po človeški plati. Po duhovni je pa tako: Bog da življenje, mi damo samo priliko. Bog življenje da, ga ohrani, ga pa tudi vzame.
Če je bil Klari ta otrok podarjen, ji bomo stali ob strani. Ona je bila pa tega v bistvu vesela, ona je z velikim žarom in ponosom nosila in rodila. Lahko, da se je nama dokazovala in ni pokazala svojega trpljenja, tega ne veva. Ji je pa bila ta nosečnost, in vsaka naslednja, lepa.
Jožko: Še en tak dogodek pa je bil, ko se je takrat triletni Matevž skoraj utopil v bazenu. To je bil tudi družinski pretres. Takrat se mi je odvrtel film, ker se mi je zdelo, da smo fanta izgubili. K sreči se je razpletlo brez posledic. Takrat se mi je zgodil svetopisemski psalm: "Ozrl si se in slišal moje vpitje," ker sem res dal od sebe take krike, da mi je bilo pozneje kar nerodno. Takrat sem bil uslišan v mojem vpitju.
Kako sta se spopadala s preizkušnjami, ki vama jih je dalo življenje v zakonu in družini?
Jožko: Soočali smo se z njimi. Jaz nisem tega nikoli dojemal kot tragedijo, paniko. V tistem trenutku sem se umiril, zbral moči in iskal rešitev. Že pred poroko sem imel kar nekaj preizkušenj, tudi zaradi svoje neumnosti, in tam sem res začutil Božje varstvo in to, da moram biti potrpežljiv tudi v svojih prošnjah. Ta potrpežljivost mi daje en mir, ker nikoli ne pričakujem rešitve naslednji dan, vem pa, da rešitev bo prišla.
Melita: Jožko je bil moj rešitelj. Karkoli se je zgodilo, je mož rešil. Jaz kot žena sem videla, da če je bil Jožko doma, se je vse rešilo. In prek tega sem prišla do zaupanja vanj. V hudih stvareh je bil on vedno ob pravem času na pravem mestu. Mene je Bog tudi malo obvaroval in sem vedno prišla pol ure po hudem. Sva pa vse premagovala z nekim zaupanjem in prepuščanjem Božji volji.
Šest deklet in dva fanta
Na kakšen način sta negovala in negujeta svoj odnos ob vseh dolžnostih, delu in skrbi za osem otrok?
Jožko: Kakšna dolga jutra, večeri, ali pa najini zajtrki so bili vedno čas, da sva se o stvareh pogovorila. Velikokrat sva zajtrk potegnila v uro do dve debate.
Melita: To je prednost dela na kmetih. Oba sva skupaj delala na kmetiji, tako sva si lahko vzela čas in se pogovarjala, če sva to potrebovala.
Jožko: Seveda so tudi nestrinjanja, sva si značajno zelo različna, jaz sem tih, ona je glasna. Tako je včasih najin odnos temperamenten. Morda glasen nisem, sem pa vztrajen v svojih odločitvah. Že ko sem se poročil, sem se odločil, da kar bom lahko prenesel, bom prenesel in sprejel, kar pa ne, pa se takoj oglasim in takoj rešujem, ker ne prenašam, da se problemi, ki jih ne morem nositi, kopičijo.
Melita: Najtežje je izbrati barvo fasade in ploščic v kopalnici. 😊 On ne mara krega, jaz pa potrebujem argumente. In to sva v 26 letih uskladila. Midva sva zelo rada skupaj. Tudi telesnost nama kar veliko pomeni, noči so bile najine. Vse je bilo spontano.
Sedaj sta v času, ko se vajini otroci osamosvajajo, odhajajo iz gnezda, si ustvarjajo družine in domove, dve hčeri sta že poročeni, dve odhajata drugo leto v zakonski stan. Kako gledata na to, kakšno popotnico sta oz. bosta dala otrokom?
Jožko: Jaz jim res želim, da ohranijo vero in nedeljo kot praznik. Če bodo to vzdrževali, bo vse na pravem mestu. Želim, da se veselijo življenja, z vsemi težavami, ki pridejo zraven, in da vztrajajo na poti, ki si jo začrtajo, pa čeprav je včasih težka.
Melita: Če je bila vzgoja bolj v mojih rokah, je najin zakon videti tako: on je učil mene, jaz pa sem to dala naprej. V vsem delu, tudi v hlevu, je on naučil mene, jaz pa otroke. Ponosna sem na svoje otroke in jim želim tako lepo življenje, kot ga imam jaz ob delu in svojem možu.
