Spoštujmo drug drugega z zavedanjem, da različnost bogati našo družbo

Špela Uršič Andres je končala študij pedagogike, po izobrazbi pa je tolmačka slovenskega znakovnega jezika. Tolmači v srednji šoli, na televiziji, na novinarskih konferencah in povsod drugje, kjer gluhi potrebujejo pomoč pri komunikaciji.

V prostem času rada potuje, hodi v hribe, igra družabne igre in preživlja lepe trenutke s svojim možem.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Uživam v tem, da je vsako jutro nekaj posebnega. Lepo se je dobro naspati, spiti kavo na terasi, prebrati nekaj strani dobre knjige … A mogoče so takšna jutra posebno lepa ravno zato, ker se ne zgodijo vsak dan. 

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Do prve kave popolnoma nič. Globoko filozofiranje in samokritika nimata prostora v mojih jutrih. Po kavi je svet videti lepši, odsev v ogledalu pa nasmejan. 

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …? 
Ker verjamem, da se mora človek imeti rad. Znati poskrbeti zase. Za notranji mir, zdravje in svoj videz. 

4. (Pre)izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Težko bi izpostavila konkretno preizkušnjo. Spoznavam, da se največ učim iz tistih malih vsakodnevnih preizkušenj. Zaupanja. Potrpežljivosti. Iskanja dobrega v vsem in vsakomur. 

5. Kako je videti delo tolmačke slovenskega znakovnega jezika?
Tolmači vstopamo v vse pore življenja gluhih oseb. Tolmačimo dobesedno od rojstva do smrti. Doživela sem kar nekaj tolmačenj, ki so se mi še posebej zapisala v srce.

Tolmačenje poroda (od pol šestih zjutraj do osmih zvečer), porok, tolmačenje videospota Nine Pušlar za pesem Tople oči in videospota Challeta Salleta za pesem Lagano, tolmačenje v planinskih kočah v akciji Gluhi strežejo v planinskih kočah …

Tolmačim tudi v srednji šoli, na televiziji, vladnih novinarskih konferencah in nasploh povsod, kjer gluhi potrebujejo pomoč pri komunikaciji. 

6. Se vam zdi, da je na področju življenja gluhih v Sloveniji dovolj narejenega? Kje vidite prostor za napredek?
Narejenih je bilo kar nekaj korakov v boljšo in lepšo prihodnost. Danes si je težko predstavljati, da so gluhi učenci včasih sedeli v šoli z zavezanimi rokami za hrbtom, da ne bi kretali.

Hkrati pa si je težko predstavljati, da so v letošnjem šolskem letu ljubljanski gluhi dijaki ostali brez tolmačev. Prvega septembra so prišli v srednje šole in bili prepuščeni sami sebi. In to v letu, ko smo slovenski znakovni jezik uspeli vpisati v Ustavo Republike Slovenije, in v letu, ko imamo ob bližnjem stiku z drugo osebo na obrazu masko.

Boli me, da si mnogi slišeči posamezniki lastijo pravico odločati, ali gluha oseba potrebuje tolmača ali ne. Svoje prepričanje pa podkrepijo z besedami: "Naj berejo z ustnic." Kar poskusite. Ugasnite zvok televizorja in opazujte le voditeljeva usta. Ste bili uspešni? Ste razbrali vse informacije? 

Skušajte si predstavljati, da voditelj ob tem hodi po prostoru, suče glavo, kašlja in z roko pokriva usta, ima imenitne brke, ki zakrivajo zgornjo ustnico in vsake toliko požre kakšno besedo. Če imate občutek, da bi bili vseeno uspešni pri branju z ustnic, si zamislite, da ima sogovornik iz varnostnih razlogov na obrazu masko. Kako uspešno pa je takrat branje z ustnic? 

V letu 2021 smo naredili kar nekaj korakov k bolj dostopni družbi. A izzivov nam ne zmanjkuje. Kot družba moramo sprejeti dejstvo, da je slovenski znakovni jezik samostojen jezik in materni jezik gluhe skupnosti v Sloveniji. Naj se gluhi učenci v šolah ne učijo le tujih jezikov: slovenščine in angleščine, temveč tudi svojega maternega jezika.

Naj si nihče od slišečih oseb nikoli ne lasti pravice odločati, ali je tolmač lahko prisoten ali ne. Spoštujmo drug drugega z zavedanjem, da različnost bogati našo družbo. 

7. Vaše delo je na trenutke gotovo težko, utrujajoče. Kako si odpočijete po takšnih dnevih?
Hvaležna sem, da me delo, ki ga opravljam, osrečuje, da v njem iskreno uživam. A pridejo tudi tolmačenja, ki so težka sama po sebi. Tolmačenje postavitve diagnoze težke bolezni, tolmačenje ob prometnih nesrečah, na sodišču, na covidnem oddelku, na pogrebih …

Kar naenkrat nisi več zgolj tolmač, nase prevzemaš vloge terapevta ali psihologa, za katere nisi usposobljen. Po takšnih dneh je treba dati možgane "na off". Najraje v naravi, v hribih. Višja, kot je nadmorska višina, bolje je. Ali pa ob dobri knjigi, kavi, pogovoru z možem, prijatelji … 

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Takrat ponavadi potarnam na glas. Ko ubesedim stisko, običajno spoznam, da je ta že pol manjša. Včasih pa si dovolim biti slabe volje. Ko grem sama sebi dovolj na živce, pa pobegnem v naravo. Tam je toliko lepote, da se še slaba volja skrije. 

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Mož z vajami v gledališču konča okoli 23. ure, moj delavnik pa se vsak dan konča ob drugi uri. Imava tih dogovor, da ne zaspiva, dokler drugi ne pride domov. Zadnje trenutke dneva je lepo preživeti ob pogovoru o dnevu, ki sva ga imela, in v objemu. Instagram, Twitter in Candy crush lahko počakajo. 

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Raje bi rekla: biti človek je lepo. Ker smo čudovito ustvarjeni.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.