Za nami je selitev, ki smo jo zelo dolgo pričakovali. Toliko mesecev truda in moževe odsotnosti je v moji glavi slikalo selitev skorajda kot prihod v raj – trenutek, ki bo naša življenja razdelil med prej in potem. Kljub temu da si nisem slikala idiličnega življenja v novi hiši, saj sem vedela, da bo ogromno dela še ostalo, sem se znašla na neznanem terenu vrtiljaka občutkov in čustev – nas vseh.
Selili smo se, ko je bilo zadoščeno zahtevanemu minimumu – ograja na stopnicah, kopalnica in kuhinja. Jedli smo na tleh in živeli iz škatel. Pa čeprav ima tudi to svoj čar, nisva imela namena, da bi to bil naš življenjski stil. Za vse ostalo pa je potrebna vložena energija. Po stresu selitve se možu urnik ni umiril. Ko je prišel pozno popoldne iz službe, je sestavljal regale, brusil rabljeno pohištvo, montiral štedilnik … Tako kot takrat, ko je na hišo prišel samo delat, je preklopil v storilnostni način, se odmaknil in želel čim več opraviti v čim krajšem času.
Jaz pa sem se nadejala moža, ki mi bo namenil nekaj časa, ki bo morda celo pomagal pri otrocih. Namesto tega je bila njihova edina interakcija prepir, oni so želeli nekaj od njega, on je želel, da ga pustijo pri miru, tako da sem na koncu imela z vsemi še več dela, ko sem se šla mediatorko.
Čeprav sem upala, da se bom lahko spočila, se je ves vihar, čez katerega smo šli skozi selitev, nabiral in nabiral. Sitnarila sem možu in se potem pokrila z odejo čez glavo, ker sem slaba žena – "Poglej, kako se trudi za vse nas!" Znorela sem na otroke in se potem od znotraj grizla, da sem slaba mama – "Koliko je selitev morala biti stresna šele za njih!"
Ko sem se želela spraviti k molitvi, pa me je preplavila slaba vest. Poleg tega, da mi je več kot očitno spodletelo z mojimi najbližjimi, mi je spodletelo tudi z Bogom. Nisem molila dovolj redno. Že sto let nisem bila pri spovedi. Do molitve nisem čutila nobenega veselja. Maše z otroki – mislim, a to sploh šteje za mašo, če sem vsaj polovico časa nekje okrog cerkve in lovim ta malo, da ne stopi ravno v največjo lužo?! Saj mi Bog niti ne more več pomagati, ko sem pa že tako odbluzila!
Namesto da bi se vrgla v molitev in se borila proti notranji temi, ki me je grabila, sem začela obupavati. "Bolj bi se morala potruditi!" A ker ne zmorem, si zgradim bunker iz opek slabe vesti, da se skrijem pred Božjim pogledom. Ker vem, da sem slaba in se ne trudim dovolj, ne potrebujem, da bi mi to povedal še On.
Pa mi Bog res hoče povedati to? Ne. Če se ne bi skrivala pred njim in bi si mu upala pogledati v oči, bi mi povedal nekaj takšnega:
Zaupam. Zaupam, da me Bog podpira, tudi ko sem na tleh. Ne – Bog me podpira ravno zato, ker sem na tleh. Zdi se mi, da so mu takšni izzivi celo všeč!
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
