Klemen Jakob prihaja iz Gradeža pri Turjaku. Že v osnovni šoli je v njem rasla želja, da bi postal reševalec. Tako je v času šolanja postal diplomirani zdravstvenik in se zaposlil na Reševalni postaji v Ljubljani.
V pogovoru nam je zaupal, kakšna je bila njegova pot do poklica reševalca, s kakšnimi izzivi se pri tem delu sooča in kako to vpliva na zakonsko in družinsko življenje.
Kakšna je bila vaša pot do tega, da ste postali reševalec?
Odločitev, da postanem reševalec, je padla, ko sem se odločal za srednjo šolo. Izbral sem srednjo zdravstveno šolo, ki je tudi pogoj, da se sploh zaposliš kjerkoli v zdravstvu. V času izobraževanja v srednji šoli smo imeli ogled reševalne postaje, kjer so nam predstavili poklic reševalca. Mislim, da je bila to samo še pika na i, da nekoč postanem reševalec.
Nato sem izobraževanje nadaljeval še na zdravstveni fakulteti. Takoj po končani fakulteti sem se najprej zaposlil v ZD Ribnica, nato pa sem željan izkušenj in novih znanj prišel na reševalno postajo v Ljubljano.
Katere lastnosti potrebuje oseba, da lahko opravlja delo reševalca?
Menim, da mora biti reševalec dobrovoljen, razumevajoč in velikokrat potrpežljiv. To so le tri lastnosti, ki so po mojem mnenju pomembne. Vsi pa vemo, da je delo z ljudmi vse prej kot lahko, tako da je pomembna tudi še katera druga lastnost, ne samo naštete.
Pri svojem delu ste velikokrat priča boju za življenje. Se vam je kakšen dogodek posebej vtisnil v spomin?
Velikokrat se srečamo s težkimi dogodki, nekateri se končajo dobro, drugi žal ne.
Letos poleti sva bila poslana h gospe, ki je imela popadke in ji je odtekla plodovnica. Med vožnjo tja sem poklical njenega partnerja, da me je usmerjal do hiše. Med pogovorom sem vprašal, kako je gospa. Odgovoril je, da je gospa že rodila in da se otrok že doji. Ob prihodu smo gospo in novorojenca varno pripeljali do porodnišnice.
Porod ni ravno v našem vsakdanu, zato so intervencije, kjer pride do poroda na terenu, precej stresne. Stresne pa so tudi intervencije, ko so vpleteni otroci.
Kako uspete predelati vse težke izkušnje, ki jih doživite pri svojem delu? Na kakšen način si polnite baterije, da zaradi vsega trpljenja, ki ga vidite, ne obupate?
Po težkih intervencijah se lahko pri nas z zaupniki pogovorimo kar v službi. Sicer pa lahko za pogovor prosimo tudi vodjo izmene, ki je tisti dan v službi. Sam skušam vse težke intervencije pustiti v službi, da ne nosim ničesar domov, in iz vsake intervencije odnesti samo pozitivne stvari.
Doma se posvetim družini, ob lepem vremenu skupaj odidemo na izlet in s tem raziskujemo Slovenijo. Čim več časa skušamo preživeti zunaj. Ko pa sem doma sam, to so večinoma dopoldnevi med tednom, poslušam glasbo, včasih tudi kakšno zaigram na kitaro, saj sem pred leti igral v narodno-zabavnem ansamblu. Na žalost sem moral zaradi službe in pozneje še družine to postaviti na stran.
Kako pa delo reševalca vpliva na zakonsko in družinsko življenje?
Mislim, da je družina prikrajšana za kakšen poseben trenutek. Tudi zakonsko življenje je včasih na preizkušnji, ker si ne znamo vzeti časa drug za drugega, vendar se je vredno potruditi in vsak prost trenutek izkoristiti ter si vzeti čas za partnerja, otroka oz. družino.
Če bi morali iz lastnih izkušenj podati nekaj nasvetov za življenje, kateri bi to bili?
Živimo v času, ko je medosebnega odnosa vedno manj, večinoma komuniciramo prek socialnih omrežij ali telefona. Vsem se nekam mudi, ne znamo si niti več vzeti časa drug za drugega, tudi v družini ne. Zato se spoštujmo med seboj, bodimo razumevajoči, predvsem pa bodimo v tem "norem" času potrpežljivi.
