Z veseljem se svet pisano obarva. Veselje ni odvisno od človekova volje in se ga ne da zapovedati. Lahko ga povabimo, vzbudimo in bolje sprejmemo, če vsakodnevno gojimo določene drže, med katerimi je bistvena odprtost srca. Odpreti srce pomeni biti pozoren do sebe. Kakor so ugotavljali že stari misleci, tudi papež Frančišek v svoji apostolski spodbudi Gaudete et exsultate (Veselite in radujte se) pravi, da zdrave misli vodijo v stanje miru in globokega veselja, kar je nujna prvina za svetost.
Že v dobi antičnega krščanstva so puščavski očetje povezovali svetost in veselje. Svetniku je obljubljena večna blaženost, vendar je že na tem svetu okusil veselje. Tisti, ki so imeli priložnost srečati svetnike, pričujejo, da izžarevajo resnično veselje do življenja, ki se včasih izrazi v navidezni preprostosti – njihov ego je namreč tako lahak! – v silni moči ter dobri volji, ki je nalezljiva.
Mati Tereza in Janez Pavel II. sta bila znana po svojem humorju … Pa drugi? Sveti Tomaž Akvinski, sveti Avguštin, sveta Terezija Avilska, Frančišek Saleški in Janez XXIII. … Dajejo nam navdih, da v sebi sprostimo globoko veselje. Odkrijmo jih.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
