“Ob možu najbolj odkrivam, kdo sem”

Marta Novak je žena in mama, ki pravi, da je zadnja leta njen vrtiljak prioritet malo zasukan, saj se ob štirih predšolskih otrocih, ki ne hodijo v vrtec, ves čas nahaja v predporodnem ali poporodnem obdobju, njen dan pa je poln preprostih vsakodnevnih opravil.

Ob tem vedno najde čas za ustvarjanje v svojem "spletnem ateljeju" Besedorodna ali napiše kakšen članek za revijo Ognjišče, kar poteši tudi njeno poklicno strast, saj je profesorica slovenščine in nemščine.

Dodaja še, da ima "umetnost raje od športa, otipljivo raje od ekrana, estetiko raje od uporabnosti". Z družino živi v bližini gozda in reke. Tako ima naravo vedno v bližini, za kar je še posebej hvaležna.

Marta je tudi avtorica knjige Dvorec pod tvojim krilom, ki je namenjena tako deklicam, odraščajočim dekletom in ženskam in v kateri spoštljivo in čuteče govori o ženskem telesu in dogajanju v njem.  

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Letos so taka jutra. Otroci dolgo spijo in jaz z njimi. Ko odprem oči, zagledam štiri kričače. Stiskajo se k meni in skačejo po postelji. Polni so življenja in ljubezni in veliko tega vsrkam takoj zjutraj. Komaj čakam, da mi bodo znali skuhati kavo. Letos ne hodijo v vrtec. Ker ni treba hiteti, sem bolj čuteča do njih. Če od dneva nimam previsokih zahtev, nisem tečna mama. Raje imam zahode kot vzhode in moje osebne rutine čakajo na pozen večer.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
… to odraža moj karakter. Zunanja urejenost je informacija o notranji. Tudi o obdobju, skozi katerega grem. Prej je bil moj modni dodatek šal ali nakit, sedaj je to dojenček v nosilki. Rada vidim na sebi kos oblačila, ki ni čisto klasičen. Zadostuje nekaj malega, komaj opazno samosvojega. Toliko, da se prepoznam. Sebe, drugačno od drugih. Dva različna uhana, samosvoj kroj hlač, barvit trak v laseh, tkani trak namesto klasične nosilke. Ne kljub poročenosti, ampak zaradi nje bi še bolj rada ostala atraktivna na svoj način.

3. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
So otroci iz mojih in moževih tkiv. Nekaj najbolj najinega.

Je to eden najkorenitejših programov osebnostne rasti. Brez primerjave in konkurence.

Vidiš v otroku majhnega sebe. Greš z njim še enkrat skozi življenje. Z drugačne perspektive.

Spet si dovolim jesti trobentice in lizati ledene sveče. Znam se glasno razjeziti in se čez 15 sekund iskreno opravičiti.

Kako si kot mama štirih predšolskih otrok vzamete čas zase oz. napolnite svojo dušo?
Moja duša je nočna duša. Telo ji to večkrat zameri. V hiši se takrat prižge mir in z njim moja domišljija. Včasih jo znam usmeriti v ustvarjalnost, drugič ideje brenčijo samo med posodami. Malo nesrečna sem, če kdo iz spalnice priraca nazaj. Poleti sem rada na dvorišču pod velikim šelestečim orehom. Če ne pridem do viseče mreže, pa tam samo obesim perilo. Rada se gugam. Tu pa tam si dovolim sprehod do reke brez vseh.

4. Ste avtorica knjige Dvorec pod tvojim krilom, ki jasno, spoštljivo in čuteče spregovori o ženskem telesu in dogajanju v njem. Katero znanje s področja ženskosti bi morala vsaka mama posredovati svoji hčeri?
To ni znanje, ki ga deklica pridobi tik pred vstopom v puberteto. Začne se pri prvem stiku z ženskim – pri majhni deklici in njenem prvem vprašanju. Prvi vtisi nas globoko zaznamujejo. Ne smemo s pretežkimi besedami. Raje s podobami, ki jih v mislih lahko pobarvamo.

Znanje o ženski je vprašanje izgubljenega raja – Eve in Marije. Vprašanje blagoslovljenih sadov ženskega telesa. Izpod popačene, poškodovane in seksualizirane podobe telesa moramo izkopati prvinsko telo. Takšno, ki slavi življenje. Ni preveč vitko, ne služi lepotnim idealom in različnim industrijam. Telo je dom ženskega dostojanstva. Jaz pravim, da ženska nosi krono svojega dvorca.

V knjigi Dvorec pod tvojim krilom je telo predstavljeno kot natančno domišljen dvorec. Podoba dvora je dostojanstvena in ni tuja nobeni deklici. Nogi sta dvorna stebra, medenica obzidje, skozi dvorna vratca se čez mostiček pride do dvornega gaja. V njem lahko zrastejo čisto novi ljudje. Hormoni so dvorni metulji, sluzi so dvorne reke, porod je dvorni praznik. Takšne podobe so nam domače. Lahko jih ponotranjimo in imamo rade. Podpirajo jih lepe ilustracije. Dolgo tovrstnih gradiv nismo imele na voljo. Telesnost in spolnost je bila ali neizrečena ali hihitavo izražena tema. To je slaba dota za dobro samopodobo.

Najprej mora mama sama odkriti, kako se veseliti sebe kot ženske. Mamino doživljanje hčerka srka bolj kot njene besede.

5. Kako se ob vseh obveznostih, otrocih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Med tednom mi je pomembno, da me med službo enkrat na dan pokliče. Že po glasu slišiva, kakšno je vreme na drugi strani. Tako si pripraviva večerni teren po službi. V intenzivnem času majhnih otrok se imava rada tudi tako, da drug drugemu omogočiva nekaj časa zase. Nekoč bova spet hodila v gledališče in v hribe. Trenutno je v redu tudi klopca pred hišo.

6. Dve leti ste bili asistentka za slovenščino na avstrijskem Koroškem. Kako vas je nagovorilo delo s koroškimi Slovenci, kaj novega ste v tem času spoznali o našem jeziku, domovini?
O koroških Slovencih bi rekla, da "jih skoraj lahko vse našteješ po imenu". Ta stavek je zapisal lanski nominiranec za nagrado kresnik, koroški Slovenec Vincenc Gotthardt, v svojem romanu Na drugem koncu sveta. Majhna je skupnost tistih, ki razumejo, kako močna korenina identitete je materni jezik.

Umiranje jezika sploh ni samo koroško ali manjšinsko. Tudi znotraj slovenskih meja ugaša posluh za slovenščino. Za tisto, zaradi česar je lepa. V svojih mnogih pomenskih in oblikoslovnih niansah. Požira jo angleščina. Najprej slengovska. Tujke od vsepovsod izpodrivajo to, kar je bolj naše. Ne jokam za tem, saj jezik miga kot možgani in sledi življenju. Vendar pa z globalizacijo umira nekaj pomembnega. Ne le besedno, tudi na ravni narodne mentalitete in duha nasploh. Spet prepoznavamo pomen naravne diverzitete. Pomen kulturne pa se kar malo briše.

Kot morajo otroci v naravo, če hočemo, da jo bodo imeli radi, tako se morajo kopati tudi v svoji kulturi in jeziku. Zato se mu reče materni. Že v maminem trebuhu si slišal melodijo svojega narečja. V tvojih kosteh je. Teh nekaj glav na Koroškem to dobro ve. Izraz domovina mi je v šoli šel na živce. Zvenel je patetično. Danes ga skoraj pogrešam. V moji starosti ga redko kdo še izreče.

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Za izkušnjo poročenosti. Ob možu najbolj odkrivam, kdo sem. Lepo je peljati odnos skozi različne faze in odkriti, kako lahko spet postane odrešen, kako je lahko spet lepo.

Za vse svoje porode. Za milost, da so se odvili, kot so se: doma, kot veliko srečanje z Življenjem. Zanje sem prosila v votlinici Jezusovega rojstva v Betlehemu. Tja sva z možem romala pred poroko. Po porodih bolj doživljam vzklik: Sveta božja porodnica, prosi za nas. Je moja kratka molitev. Rodi božje v ta svet, v moje posvetno zanašanje nase.

Iz vseh izkušenj nisem prišla močnejša. Večkrat je treba zdraviti ranjene kose sebe. Jih spet pobotati med seboj v prosto, veselo bitje. Se potopiti v to, kaj pomeni odrešeni človek.  

8. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Vse božje je živo in lepo in prisotno med nami. Ob obilici sveže in prevetrene duhovne ponudbe mi je zanimivo, da običaji in molitve naših prednikov delujejo, če jih vzameš zares. Čez dan se Bogu priklonim ali pokleknem. Ko pripognem koleno, moje telo prizna Božjo navzočnost. V linici imamo Jezusov kip, ki je pri hiši že več generacij. Kdaj se ga preprosto v zaupanju dotaknem. Blizu mi je svetopisemski odlomek, ko se žena z veliko vero v množici od zadaj skrivaj dotakne Jezusa. On pa čuti, da je šla moč od njega. Od klasičnih molitev so mi trenutno blizu Marijine litanije. Koliko ženskosti na kupu.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Takrat se poskušam prizemljiti. Povem si: Trenutno sem doma na zemlji. Tu se vse preliva in kroži. Nobena roža ne cveti ves čas. Kako naj potem jaz? V redu je, da nisem ves čas v redu. Tako je mišljeno.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Smo porodnice. Na svež način rodimo, kar Življenje polaga v nas. Samo na pravi način je treba vprašati in v še tako opustošeni notranji pokrajini ženske zasveti iskrica, da bi vnesla v ta svet nekaj novega.

Je v nas naloženega ogromno znanja. V telo in duha. Na razpolago nam je, če smo ga pripravljene izkopati iz svoje globine.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.