“Bog je navdušen nad mano že zjutraj, ko nisem še čisto nič naredila”

Melitina življenjska pot je prepredena s številnimi talenti, izkušnjami in dejavnostmi. Po končanem študiju nemščine in ruščine je poučevala na waldorfski šoli, opravila kar dve specializaciji za osnovnošolske in srednješolske waldorfske učitelje, delala pa je tudi s starejšimi.  

Ko še ni imela družine, se je lotevala najrazličnejših izzivov in podvigov. Bila je rokometašica, kanuistka, učiteljica smučarskega teka in alpskega smučanja, tekačica. Leta 2000 je kot ena redkih Slovenk pretekla Finsko na smučeh (444 kilometrov), leta 2002 pa gorski polmaraton na Pokljuki. Potovala je malodane po celem svetu in poglobljeno spoznala kulturo in umetnost obiskane dežele, za kar se je navdušila že v srednji šoli, saj je štiri leta spoznavala zgodovino umetnosti.

Vsa znanja in številne izkušnje ji še kako pridejo prav pri njenem sedanjem delu. Od leta 2006 je urednica revije Mavrica. Vsako drugo soboto jo lahko poslušate na Radiu Ognjišče, kjer se pridruži Juretu Sešku pri vodenju Sobotne iskrice.

Melitin največji zaklad pa je njena družina. Z možem in tremi otroki živi pod Vipavskim Križem na majhni kmetiji, ki so jo sami obnovili in uredili.

Ker smo z Melito sodelavci, je predlagala, da jo v pogovoru kar tikamo.

Kakšen je zate idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Da se zbudim naspana (ker so bili meseci, ko nisem spala). In si rečem: Še en dan mi je podarjen (ker po 50. letu res veš, da ti je prav vsak podarjen!). Da mi uspe speljati moje običajno jutro, ki se začne z razteznimi vajami, tehtnico (ta me docela zbudi :)) in 15 minutami za molitev. Če mi uspe narediti to za telo in duha, sem srečna, čeprav se vse to dogaja ob 4.45, saj grem zgodaj proti Ljubljani. Če delam od doma, pa je spanja urco več, juhej!

Biti urejena je zate pomembno, ker …?
Ker imam rada vse, kar je lepo. Lepota mi vedno dvigne duha. Zato imam rada lep dom, lepe šopke rož, ki jih z možem vrtnarjem vzgajava, jaz pa jih naberem in aranžiram, rada imam lepo pometeno dvorišče, otroke, ki so lepo urejeni. In tudi sama sem rada urejena; taka, da sem zadovoljna s seboj, ko se pogledam. Za vse to je potrebno veliko truda, ampak pogled na nekaj ali nekoga lepega mi poplača vse.

Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
… tu hodimo ženske s Stvarnikom vštric! Da se v mojem telesu lahko rodi nekaj novega, nekaj enkratnega, edinstvenega, zaradi česar moje življenje nikoli ne bo več enako, zaradi česar se življenje deli na prej in potem – no, to se mi zdi častna vloga, ki nam jo je Stvarnik namenil. Vse nevšečnosti ob menstruaciji, nosečnosti, porodu, hormonskih nihanjih in še bi lahko naštevala :) … zbledijo spričo dejstva, da smo Stvarnikova desna roka.

Kako se ob vseh obveznostih, otrocih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetiš svojemu možu?
Ena najlepših stvari je, če nama uspe, da se vrneva domov približno istočasno. On skuha kavo in si podeliva, kaj je bilo čez dan. To mi zelo veliko pomeni: da mu lahko povem, kaj se mi je dogajalo. In on pove meni. Bolečine se prepolovijo, veselja podvojijo.

Vsaj enkrat na mesec si vzameva večer zase: greva na pico ali samo na pijačo. In ob tem kramljava čisto vsakdanje stvari. Ki pa so čisto najine in zato lepe. To nama je tako pomembno, da sva, ko so bili otroci majhni, kljub veliki varčnosti najela varuško za nekaj ur.

Moj duhovni oče pravi, da ima vsak dom dva oltarja: skupno mizo in zakonsko posteljo. Za skupno mizo, ki zbira vso družino, se potrudim tako, da vsak dan skuham. Zakonska postelja pa je samo najina in zelo se mi zdi pomembno, da negujeva intimne trenutke. Jaz se moram na to intimo uglaševati že čez dan, da počasi izklapljam vse zunanje dogodke in se osrediščim na naju. Moški znajo to veliko bolje in prej izklopiti; me ženske z vso čustveno prtljago odlagamo bistveno dlje, se mi zdi.

V eni od preteklih epizod oddaje Reflektor si pričevala o tem, da si moža spoznala precej pozno, pri 34 letih. Kako danes gledaš na to obdobje "čakanja" in kaj bi sporočila vsem, ki so v podobni situaciji?
Da velja počakati na pravega. In ob tem iskati, moliti, ne odnehati. Poiskati takega, s katerim bo preprosto lepo. Jaz sem bila neučakana, ampak ko gledam nazaj, vidim, da je moral Bog skozi dogodke in doživetja v meni obrusiti še toliko delčkov, da lahko sedaj živim en tak polnokrven zakon.

V teh letih nisem le osebnostno zorela, ampak sem razvila kopico talentov, ki jih sicer najbrž ob družini ne bi: postala sem učiteljica smučanja in teka na smučeh druge stopnje, opravila sem dve specializaciji, vsako leto sem za mesec dni odpotovala v kakšno daljno deželo in se tako na lastne oči prepričala, da je "svet velik in lep", kar sem potem lahko povedala tudi svojim učencem in otrokom in jih tako navduševala nad tujimi jeziki in kulturami.

Si se pa v tem obdobju veliko potepala, tudi po tujini. Kateri kraj ti najbolj ostaja v spominu in zakaj?
Po vzdržljivosti in zimski lepoti ni para Finski, ki sem jo pretekla od meje do meje, to je 444 kilometrov v šestih dneh. To je bilo epohalno potovanje, do meja fizičnih zmogljivosti, ki pa so prinesle tudi nove uvide: med drugim sem se tu prvič naučila poslušati svoje telo.

Kar se pa tiče lepote, me najbolj pritegnejo brezmejna prostranstva. Da se ti pogled nikjer ne ustavi! Dovolj je seveda zapeljati se do morja (kar je dostopno vsem). Mi je bilo pa dano to občutiti tudi, na primer, na obrobju Tibeta na Kitajskem in ob pogledu na Cordilero Blanco v Peruju.

Vstopaš v 16. leto urednikovanja Mavrice, ki v teh dneh praznuje 50 let. S čim revija nagovarja mlade bralce na poti vere? Katere vsebine so najbolj priljubljene?
Skozi vse naše vsebine, torej tako tekste kot ilustracije, želimo našim mladim bralcem predati pomembno sporočilo, ki ga nosim v sebi kot osebno izkušnjo: Bog te ima rad, je vedno ob tebi in ima s tabo VELIKE načrte.

Najbolj priljubljeni (tako jih berejo po vrsti) so: vici, stripi, zgodbe, pravljice, rubrike za ustvarjanje, reševanje.

Kako ustvarjanje za Mavrico bogati tebe?
Silno sem hvaležna, da imam stik s tako krasnimi pisci in pisatelji. Hvaležna sem, da lahko vsak mesec vidim sadove svojega dela – ko sem delala 15 let kot profesorica, ni bilo tako. Profesor seje, a v tistem letu bo viden le majhen napredek. Tu je drugače.

Hvaležna sem tudi ljudem, ki so bolj izkušeni od mene in si vzamejo čas ter dobronamerno pohvalijo ali pokritizirajo revijo ter me učijo. Dokler se bom učila, do takrat bo zanimivo in do takrat mi je to delo izziv.

Hvaležna sem otrokom, ki pridejo do mene, kjerkoli po Sloveniji, me prepoznajo in se mi zahvalijo za lepo Mavrico, ali pa mi pošljejo voščilnico, ali povedo, da jih je Mavrica spodbudila k izdelovanju, dobremu delu … Menim, da ustvarjamo eno veliko skupnost in to je nekaj neverjetno lepega.

S čim, kje in kako se duhovno napolniš?
Odkar imam družino, moram biti bistveno bolj disciplinirana, saj nimam časa za celodnevne ali celotedenske duhovne odmike, kot sem jih imela prej (čeprav še zdaj črpam iz mladinskih tednov v Stržišču in duhovnih vaj v tišini): vsakdanja redna jutranja molitev, ko sem v stiku s seboj in z Bogom, ki biva v meni, je osnova za "uglasitev kitare" za prihajajoči dan.  

Silno moč mi da sveta evharistija: res ne morem biti enaka, potem ko sem prejela vase Boga, kajne?

V teh časih, ko se mi zdi, da nas Bog želi naučiti, naj mu bolj zaupamo in manj načrtujemo sami, po mojem ni boljšega vodnika skozi dan, kot je Sveti Duh. Zato čez dan večkrat na kratko molim in prosim: "Pridi, Sveti Duh!" In on pride. Deluje. Ne zataji. Toplo priporočam! :)

Pa vsakdanji rožni venec, ki ga molim že zjutraj v avtu in ga dokončam, ko se popoldan podam na Vipavski Križ.

Preizkušnja, za katero si v življenju najbolj hvaležna, in kaj si se iz nje naučila?
Množina bi bila bolj na mestu. Velikih preizkušenj je bilo veliko. Nekatere so se zgodile pred poroko, nekaj pa po njej. Boleč spontani splav konec tretjega meseca. Pa naš prvorojenec, ki me je prva tri leta zbujal tudi petkrat na noč, da sem se zjutraj v Ljubljano vozila z rahlo slabostjo od utrujenosti.

V zadnjih letih je bila gotovo ena največjih, ko bolečin osemletne hčerke v bolnici niso vzeli zares in je zaradi razlitja slepiča skoraj umrla. A ta je bila kratka; v osmih dneh se je končala. Ko pa je 12-letni sin pred dvema letoma približno v tem času vprašal: "Mami, a smo mi namontirali še eno školjko ali vidim dvojno?" … takrat pa se je začela veliko večja preizkušnja. Najhuje je bilo, ker dolgo niso mogli najti vzroka. On pa ni smel narediti niti enega koraka sam, saj ga je kar vrglo nazaj tako silovito, da se je parkrat udaril v glavo. Nato smo ga za roko spremljali povsod. Ugotovili so, da ima vnetje možganske opne in notranjega ušesa. To je bil tek zaupanja na dolge proge in je trajal več kot pol leta.

Pa velika deska, ki mi je dve leti nazaj ob tem času priletela v avto …

Misel, ki te spravi pokonci, ko si slabe volje?
Zadnje čase je ta (in je za mojo deloholno dušo res balzam): Bog je navdušen nad mano že zjutraj, ko nisem še čisto nič naredila. Ko mi je hudo, se umirim v molitvi in si začnem naštevati, kaj vse imam. Nato si brez olepševanja lahko rečem: Zlata moja, tebi ne manjka čisto nič! Punca, to je as good as it gets (po slovensko: v bistvu mi ne bi moglo iti bolje).

Biti ženska je lepo, ker …?
Če bi bila moški, bi bila glede čustvovanja črno-bel televizor. Nič narobe. Včasih nujno. Ampak: tako sem barvni z izjemno širokim spektrom. :)

Če bi bila moški, bi varčno premislila, koliko besed bom porabila. Nič narobe. Ampak: jaz vsak dan porabim vse besede, ki jih lahko (tudi kakšno preveč), in vesela sem, da jih je med njimi mnogo takih: Lepa si! Bravo! Dobro si to naredil! Potrudi se! To zmoreš tudi bolje! Super si! Rada te imam!

Če bi bila moški, bi naredila natančen načrt, brez napak. Izvedli bi ga dobro in pravočasno.  Nič narobe. Ampak: V mojem z idejami in načrti polnem dnevu ima Bog res ključno mesto, ker takih načrtov brez Njega sploh ne morem izpeljati. :)

Srečna sem, da sem ženska, ki ima ob sebi moškega, ki me ima rad.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.