Veliko ljudi je prepričanih, da jih v življenju lahko osrečijo le bogastvo ali materialne dobrine. Za koga to morda celo drži, za večino ljudi pa ni tako. Resnična sposobnost, da lahko zares v polnosti uživamo svoje življenje, se skriva globoko v naših srcih, v naši strasti in ljubezni do življenja, v naših človeških lastnostih ter, seveda, v naši omiki in odnosu do soljudi.
Dosti pomembneje se zdi, da najdemo način, kako zmanjšati nezadovoljstvo in neuspehe, ki jih doživljamo ob svojih številnih dejavnostih, kakor hlastanje za uspehom na finančnem ali družbenem področju. Ni dovolj, da imamo zgolj udoben dom ali čudovito družino in veliko prijateljev; sposobni moramo biti, da se soočamo z zahtevnimi izzivi in jih premagujemo, ne pa da klonemo pred vsako preizkušnjo.
Pogum za soočenje
Resničen pogum pokažemo, ko se soočamo s svojimi težavami, s svojimi nasprotniki. Če stvari ne gredo tako, kot si želimo, če smo izpostavljeni lažem, prevaram, žalitvam – takrat ugotovimo, iz kakšnega testa smo.
Svojo najboljšo plat pokažemo, če se soočimo z ljudmi, ki jim nismo pri srcu, s tistimi, ki nas sovražijo, ki se iz nas norčujejo, ki nas ponižujejo, s tistimi, ki nam karkoli dolgujejo, in z vsemi, ki bi jih najraje odpravili z jezo in prezirom. Ob takšnih ljudeh je na preizkušnjo postavljena naša resnična sposobnost za ljubezen, kajti ljubeč odnos do ljudi, ki nas imajo radi, ne zahteva nobenega posebnega napora. Ljubiti svojega nasprotnika, svojega sovražnika, pa je nekaj povsem drugega.
Uživati življenje v polnosti ni tako preprosto, kot se morda zdi na prvi pogled, od nas namreč zahteva nenehno prizadevanje, da smo prijazni in spoštljivi do ljudi, ki razmišljajo drugače od nas, ali pa do tistih, ki so nas užalili in ranili.
Zamere in užaljenost
Veliko ljudi poznam, ki kuhajo velikanske zamere, ker so v preteklosti z njimi krivično ravnali, jih poniževali, morda celo izdali njihovo zaupanje. Namesto da bi odpustili, dopuščajo, da jih teži neznosno breme, polni so zamer in sovraštva.
Ljudje, ki kuhajo zamere in so užaljeni zaradi vsake malenkosti ali razočaranja, ki jih doleti, ne znajo uživati življenja. Ne gre za to, da jim primanjkuje denarja ali materialnih dobrin, pač pa ne zmorejo iti onkraj sebe in teh neizogibnih življenjskih izkušenj.
V življenju obstajajo različne stopnje dobrin. Nekateri ljudje živijo v stresu, hlastajo za denarjem, materialnimi dobrinami in številnimi površinskimi zadovoljstvi, ki njihovemu življenju ne prispevajo ničesar resnično posebnega. Prizadevajo si za stvari, ki so dobre, vendar ne iščejo višjega dobrega.
Nekateri pa si po drugi strani prizadevajo, da bi izboljšali kakovost svojega življenja, poskušajo doseči večjo omiko in pristno duhovnost ter udejanjati čustveno inteligenco, tako da ustvarjajo čudovite medčloveške odnose. Iskanje višjega dobrega na ta način vodi k večji sreči.
Polno življenje
A. Maslow (1908–1970) v svojem predlogu o teoriji človeške motivacije izpostavlja, da se samouresničena oseba lahko mirno sooči s smrtjo, ne da bi zahtevala karkoli drugega.
Gre za postopno izboljševanje samih sebe, tako da prekinemo nepotrebno in zgrešeno trpljenje, posebej takšno, ki si ga povzročamo sami, ko si nehamo prizadevati, da bi živeli bolj polno življenje. Izogniti se moramo pastem, da zadovoljimo zgolj svoje najosnovnejše potrebe po zadoščenju in zadovoljstvu, da pa ne uživamo v presežnosti radodarnosti, ustvarjalnosti in samouresničitve. Ne smemo izpustiti priložnosti, da udejanjimo življenjski projekt, ki je izrecno namenjen dobrobiti naših bližnjih, pa naj gre za družinske člane, prijatelje, delovne kolege ali celotno skupnost.
Na stvarnost moramo gledati brez motenj deljenih, spornih, črno-belih in pogosto nasprotujočih si položajev (kot so recimo razum proti srcu, dolžnost proti užitku, sebičnost proti požrtvovalnosti ali pasivnost proti dejavnosti). Vsa ta nasprotja moramo v svojih presojah in dejavnostih primerno uskladiti. Na kratko, slediti moramo znamenitemu reku sv. Avguština, ki pravi: "Ljubi in delaj, kar hočeš."
Da, v svojih življenjskih izbirah bi morali uživati, uživati v vseh dobrih stvareh, ki se znajdejo na naši poti, ob tem pa nikoli ne pozabiti, da ne smemo raniti ali užaliti Boga ali bližnjih in da moramo vedno delati dobro. Kadar se zmotimo, moramo svoje napake na pravi način in primerno popraviti.
Pomembno je, da nismo vzrok trpljenja svojih bližnjih, temveč da smo jim v oporo, da jim stojimo ob strani. Živeti bi morali bolj osredinjeno, da bi znali vedno najti primerne rešitve za življenjske težave, se ne potapljati v lastnih tegobah in dopustiti, da nas prevzameta tesnoba in negativnost.
Na ta način bomo odkrili, kako lahko resnično uživamo svoje življenje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
