Žlahta, strgana plahta. Prijatelje si izbiraš sam, sorodnikov si ne moreš. Pa vendar je širša družina pomemben del življenja vsakega človeka. To so naši predniki, naše korenine, ki so in še vplivajo na to, kar smo in kako živimo. Razlike v načinu življenja, v navadah naših starih mam in navadah sodobnih družin so lahko vir nesoglasij, sporov ali celo zamer, ki se vlečejo skozi več generacij. O tej temi smo se, še posebej v luči trenutnega dogajanja v družbi, pogovarjali z zakonskim in družinskim terapevtom Miho Ruparčičem.
Nerazumevanja v sorodstvu in trenja med različnimi generacijami niso nekaj novega. Lahko na začetku malo osvetliva, zakaj je tako? Kaj dela te odnose napete?
Več vidikov je. V družini ločimo starševski in otroški podsistem. Težava, kot jo vidim sam, je v tem, da je del populacije nagnjen k modelu kaznovanja z grožnjami, z nasiljem, s strupeno tišino, ignoranco. Starševski sistem je tisti, kjer se je starš vedno pripravljen umiriti in odgovoriti na razvojne potrebe otrok. Stari starši so na vrhu piramide in naj bi pomirjali vse spodaj. O tem veliko govori tudi papež Frančišek v knjigi Modrost časa, ko pravi, kako hudo je, če je starostnik v drži pesimizma in cinizma. Starejši so nosilci upanja, naj bi opuščali nadzor ter začeli živeti v neki modrosti.
Kadar ta hierarhični sistem pomirjanja izostane, imamo problem. Babica, ki je pomirjena, bo rekla hčerki: ti mi povej, kako naj ravnam s tvojim otrokom, jaz sem svoje naredila, ko sem bila mama. Ogrožena babica se bo odzvala drugače: če smo tebe spravili do kruha, bomo pa še vnuka, zakaj tako kompliciraš … Ta babica še ni prišla do drže modrosti.
Starejše generacije naj bi pomirjale mlajše; so tiste, ki ne sodijo in hranijo s čustveno hrano.
Vemo pa, da pogosto ni tako. Kako ravnati, če imamo v družini generacije, ki niso zmogle tega pomirjanja?
Najti se mora generacija, ki bo dala otrokom tisto, česar sama ni prejela. Za to generacijo je najtežje, ker je težko dati, česar nisi prejel. Hkrati pa je to odrešilno in vir tolažbe, ko daš otrokom tisto, kar si sam potreboval, pa nisi prejel.
Do te odločitve pride, ko se odločiš, da boš živel pristno življenje, takšnega, kakršnega ti je namenil Bog. Da lahko to storiš, se moraš včasih zavestno odcepiti od načinov in ravnanj, včasih tudi od ljudi.
Kako je po vašem mnenju čas epidemije, ko zaradi omejitev gibanja in druženja nismo imeli toliko stikov s sorodniki, odpadla so številna praznovanja rojstnih dni, okroglih obletnic, vplival na povezanost v sorodstvu? Prihaja do še večje odtujenosti ali pa je bil ta čas zdravilen v tem, da smo ugotovili, kako zelo nam manjkajo druženja in skupnosti?
Oboje se dogaja. Če so si sorodniki naklonjeni, lahko zdržijo to fizično oddaljenost in vzdržujejo stike na drugačne načine, s pomočjo tehnike. In so zelo veseli, ko se spet vidijo. Tam, kjer odnosi že prej niso funkcionirali, pa je lahko prišlo do še večje odtujenosti.
Epidemija je razgalila naše odnose, saj smo prej v tempu vsakdanjega življenja marsikaj prikrili. Odkrila je življenje v nepristnih odnosih.
To pa ni nujno slabo, kajne? Da pride do prečiščenja odnosov, ki jih imamo, in morda kak odnos tudi prekinemo?
Res je. Smiselni so tisti odnosi, kjer vlada sočutje, spoštovanje, kjer gremo lahko na globoko. Tudi sveti Frančišek je zapustil očeta, ki ga ni sprejel.
Za cepljenje ali proti njemu, za vlado ali proti njej, za ukrepe ali proti njim … To so postale teme, ki se jim ne da izogniti skoraj v nobenem pogovoru. Opažamo pa, da se o teh temah sploh ne znamo več spoštljivo pogovarjati. Vsak stoji na svojem bregu in besno brani svoj prav. Če nismo sposobni spoštljivega pogovora, ali se je potem bolje takim temam izogibati?
Sam verjamem v pomen cepljenja in ukrepe za preprečevanje okužb, ker zaupam znanosti, ki je temelj mojega poklicnega dela. Zame to pomeni odgovornost do sočloveka. O čemerkoli se pogovarjamo, pa je pomembno, da se lahko pogovarjamo mirno. Ko nam neka tema tako visoko dvigne temperaturo, da začno meriti moči, ko postane pomembno samo to, kaj mislim jaz, so pogovori izčrpavajoči. V takih pogovorih se ne slišimo med sabo.
Pogovarjamo se lahko le tako, da prisluhnemo drug drugemu, da lahko podelimo razloge za svoje razmišljanje, kajti konkretne izkušnje, ki jih imamo, vplivajo na naše razmišljanje. Posameznik, ki mu je za koronavirusom ali drugo boleznijo umrl svojec, lahko čuti veliko hvaležnost do zdravnikov, ki so poskušali rešiti življenje, in bo še naprej zaupal medicini, lahko pa zaradi slabe izkušnje izgubi vse zaupanje v zdravstvo. Razlogi za naša stališča so zelo različni, vendar se o njih redko pogovarjamo. Ostajamo zgolj na površini. V sebi bi morali gojiti iskreno zanimanje za sočloveka brez kritike in sodbe, ki stoji za vprašanjem: zakaj ti tako razmišljaš?
Na splošno velja, da se izogibajmo tem, ki dvigujejo temperaturo in o katerih se ne znamo spoštljivo pogovarjati, raje iščimo teme, ki nas povezujejo. Dostikrat ima nekdo diametralno nasprotno stališče od mene, pa ga imam vseeno rad in je to človek, s katerim se sicer dobro razumem in ga lahko na vseh drugih področjih sprejemam.
Skratka, da posameznika ne zreduciram zgolj na njegovo stališče o določeni temi.
Točno.
Kako pa to dosežem? Ali moram imeti pred očmi, da so odnosi pomembnejši od stališč? Da je to, da se ohrani skupnost, pomembnejše od mojega mnenja?
Treba se je dogovoriti za sistem, ki je vzdržen. Za to nosi odgovornost tisti, ki je na vrhu piramide. Lahko je to dedek, babica, mama, oče. Ta, ki nosi odgovornost, se mora toliko umiriti v sebi, da je sposoben poslušati vse družinske člane in jim dovoliti, da povedo svoje mnenje, svoje razloge.
Ko se umirimo, delata obe hemisferi: tako čustvena kot racionalna. Če ne umirimo čustev, ne bomo našli racionalne rešitve. Da prikličemo razum, potrebujemo nekoga, ki pomiri situacijo. Pomirjenost še ne pomeni, da ne pokaže svoje ranljivosti. Prav on naj podeli svoje strahove in povabi druge, da podelijo svoje. Da se vsi znajdemo na istem čolnu nepopolnosti, kot pravi Brene Brown. Da se zavedamo, da smo vsi samo ljudje, ki ljubimo, nas je strah in iščemo svoje mesto pod soncem.
Nam torej ranljivost pomaga, da lahko slišimo drug drugega?
Da. Ranljivost in sočutje. V ranljivosti osvetliš sebe in svojo nepopolnost. To je odmik od perfekcionizma in narcisizma. Sočutje pa je sestavljeno iz empatije in energije za lajšanje stisk. Empatija ni dovolj. Pomeni samo to, da se zmorem vživeti v trpljenje druge osebe. Sočutje pa pomeni tudi energijo za lajšanje stisk. Torej: kje ti lahko pridem naproti, kako ti lahko pomagam blažiti tvojo stisko.
Če lahko recimo v službi ali kje drugje zunaj družine še zamahnemo z roko in si mislimo svoje o mnenjih drugih, pa tega ne moremo storiti kar tako v svojih ožjih in širših družinah, ker so to skupnosti, brez katerih ne moremo živeti.
Tako je. Tudi za Cerkev nasploh je to eden izmed izzivov 21. stoletja, ker je bila v svoji zgodovini zelo rigidna glede tega, kako je treba živeti. Papež Frančišek odpira prostor. Pogovarja se z vsemi, tudi z ljudmi, ob katerih morda nekateri zavijajo z očmi. Bog nas vse ljubi z isto ljubeznijo. Ne samo tiste, ki smo "pravoverni".
Frančiškanski pater Richard Rohr govori o treh duhovnih stopnjah: prva stopnja je stopnja reda, ko si ustvariš mnenja o tem, kaj je prav in kaj ne, in se opredeljuješ do temeljnih moralnih vprašanj. Takrat živiš v prepričanju, da vse veš in se na vse spoznaš. Potem pa med 35. in 55. letom pride do stiske, ki ti življenje obrne na glavo, kot je na primer ločitev, bolezen, izguba dela ...
Rohr pravi, da je to trpljenje nujno, da se osvobodiš lažnega jaza in prideš v stik s pravim jazom. Če hodiš po tej puščavi, prideš do faze ponovnega reda, njegova temeljna značilnost pa je modrost, ko ničesar več radikalno ne zagovarjaš ali braniš; vsemu pustiš, da je. Veseliš se z veselimi in jokaš z jokajočimi. Rohr tudi pravi, da veliko ljudi ne pride do zadnje faze, faze modrosti. Direktnega leta od prve do zadnje faze pa ni. Vmes je nujna stopnja trpljenja, puščave. Brez tega ni modrosti, sočutja, potrpljenja.
Kako se naučiti spoštljivega pogovora o temah, ki običajno delijo?
Vsi imamo enake potrebe: biti slišani, videni, razumljeni, pomirjeni. Če temu pridružimo še zanimanje za sočloveka, smo na pravi poti.
Ko poslušaš sogovornika, ugotoviš, da se lahko kljub temu, da sva na različnih bregovih, razumeva, ker poznava ozadje najinih stališč.
To še ne pomeni, da se lahko s situacijo poistovetiva ali celo doseževa strinjanje, lahko pa prideva do točke razumevanja. Drug drugemu moramo priznavati svobodno voljo, ki nam jo je dal Bog. Svobodno se odločam, pri čemer imam vedno pravico držati meje, ki mi pomagajo skrbeti zase: s čim jaz lahko živim in s čim ne, ne da bi ob tem obsojal druge.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
