Predstavljam si, da so družinski obedi čudovita in pomirjujoča izkušnja, ki se je vsi člani družine veselijo že od jutra. Opravljena je večina dnevnih obveznosti, okusna hrana pa vsem povrne dobro voljo ter jih pripravi na miren in sproščujoč večer. Pogovori med obedom so navdihujoči in prijetni, v njih sodelujejo vsi družinski člani. No, to so vsaj moje sanje.
Toda že kmalu sem ugotovila, da se srečni družinski obedi ne zgodijo kar sami od sebe. Slaba volja lahko vse pokvari, nespameten in neprijeten pogovor vse iztiri, in če nimamo ustaljenih navad, si na koncu vsi, predvsem najmlajši, le želijo čim prej oditi od mize.
Danes se moje sanje o skupnem družinskem obedu razmeroma pogosto uresničijo, vendar je bilo potrebnih veliko vaje in ciljnih priprav, da je ta čas v dnevu za vse družinske člane postal nepozabna in pozitivna izkušnja. Da so naši družinski obedi postali bolj pomenljivi, smo med drugim preizkusili tudi spodaj naštete predloge …
1Stran z zasloni: skupaj določite, koliko časa boste preživeli za skupno mizo
Če boste v času kosila ali večerje prepovedali uporabo telefonov, tablic in drugih naprav, bodo vsi družinski člani deležni manj motečih dražljajev in bodo zato (morda nekoliko prisiljeno) vsaj malce bolj navzoči.
Pri nas smo ugotovili, da moramo določiti okviren čas, ki ga bomo vsi preživeli za skupno mizo. Začeli smo z desetimi, morda petnajstimi minutami in od tam gradili naprej. Sčasoma so se tudi najmlajši navadili, da so z nami mirno obsedeli dlje časa.
2Vsak družinski član naj ima svojo zadolžitev pri pripravi mize in pospravljanju po obedu
Skupni čas družinskih obedov malce podaljšajte, pred obedovanjem in po njem, ter z delitvijo zadolžitev malce razbremenite eno samo osebo, ki sicer pripravlja kosilo ali večerjo. Nekdo lahko pogrne mizo, pred obedom pripravi solato, po končanem obedu pa mizo pospravi, posodo pomije ali zloži v pomivalni stroj ter pomete kuhinjo in jedilnico.
Skupno pospravljanje je lahko primernejši čas za sproščen pogovor kakor sam obed, pogosto se vanj vključi več oseb, ki so v sproščenem okolju lahko bolj odprte kot sicer.
3Začnite z molitvijo
Ko ste vsi zbrani, pred začetkom obeda skupaj molite. To je nadvse primeren kraj in čas, da se majhni otroci naučijo molitev, starejši pa jih na ta način redno utrjujejo. Če se želite naučiti kakšne nove molitve ali pa se mora vaš prvoobhajanec pred prvo spovedjo naučiti kesanja, je skupni obed odlična priložnost, da z njim vadite vsi družinski člani in se nato zahvalite za hrano, ki jo boste zaužili.
4Ciljno usmerjajte pogovore
Vse družinske člane poskusite pripraviti do tega, da vam bodo zaupali kakšen doživljaj ali občutje tistega dne. Ali pa naj vsak član izmenično odloča o temi, o kateri se boste pogovarjali. S tem bo vsakdo imel priložnost spregovoriti o nečem, kar ga zanima ali pa mu leži na srcu.
Moja starša sta nas otroke spodbujala, da smo vsak dan izrekli pohvalo svojemu desnemu sosedu. Pri tem sta vztrajala predvsem takrat, ko smo se bratje in sestre med seboj najbolj kregali in je bilo družinsko ozračje precej zadušljivo.
In še končni nasvet za vodenje pogovorov – ne obupajte prehitro, morda bo trajalo nekaj časa, preden se bodo vsi družinski člani navadili, da smejo sodelovati v skupni razpravi med obedom. Z majhnimi in počasnimi koraki boste napredovali tudi pri uživanju v skupnih družinskih obedih ali pa vsaj ne boste zdrsnili v popolno zmešnjavo.
5Skupni obed končajte tako, da se vsak družinski član zahvali za eno stvar, za katero je tisti dan najbolj hvaležen
Ne glede na to, kaj se je zgodilo z vašimi prizadevanji za pomenljiv pogovor, obed končajte s pozitivnim prizvokom, tako da si med seboj podelite najlepše trenutke v dnevu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
