O potrebah in stiskah v družinah, o neizpolnjenih željah parov, ki ne morejo imeti otrok, in upanju, zakoreninjenem v Bogu, v pogovoru z notredamko s. Pio Marc.
Kaj vam pomeni družina?
Prepričana sem, da je družina Božja ustanova. Če odpremo Sveto pismo, že na začetku beremo: "Bog je ustvaril moža in ženo in rekel: 'Bodita rodovitna in množita se.'" Če hočemo, iz teh besed lahko razberemo, da je družina nekaj zelo pomembnega za ves človeški rod. Že pred nekaj časa pa je bilo rečeno, da bo prišel čas, ko bo družina zelo na udaru. Mislim, da smo že v tem času.
Kako to prepoznavate?
V mnogih družinah se ne razumejo med seboj, trpijo v strahu in trepetu, kaj se jim bo še zgodilo, mislim pa, da je najhuje še posebej za otroke, ko se ločujejo starši.
Prva stiska v družini je, če ni pravega razumevanja med možem in ženo. Druga velika stiska je, če ni razumevanja s starši, potem tudi ni razumevanja z otroki. Velika stiska je skrb za družino z otroki in za službo, kjer ni razumevanja za družine z otroki. Danes je stiska v šoli na daljavo ali ko gredo v šolo.
Poznam mamo, ki je v zelo veliki stiski, ker so v službi zelo zahtevni do svojih delavcev. Ima štiri otroke. Najstarejša hodi v četrti razred, drugi so mlajši. Četrti veliko joka in si največkrat želi mamino bližino, ki je čez dan v službi. Ponoči tako ta mama spi z otrokom ob sebi, ga večkrat doji in je zelo nemiren. Potrebuje bližino. To je mučeništvo za tako mamico. So pa tudi številni pari, ki so se poročili z veliko željo, da si bodo ustvarili družino, pa ne morejo imeti otrok in zdi se, da je Bog pozabil nanje. Rekla bi, da Bog ni pozabil nanje, ampak smo ljudje pozabili na Boga, ne računamo nanj in ne spoštujemo njegovih zapovedi. Mislim, da je tu problem.
V sebi ste prepoznali klic, da se posvetite molitvi za pare, ki ne morejo imeti otrok, a si jih želijo.
Kot redovnica sem imela veliko srečo, da so me predstojnice kmalu po noviciatu poslale v katehetsko šolo v Zagrebu, ki sem jo leta 1966 končala in se vrnila v Slovenijo. Še v tistem šolskem letu so me povabili v Šentjernej za katehistinjo in sem se z veseljem odzvala. Po otrocih sem prišla v stik z njihovimi družinami. Starši so se večkrat ustavljali, me kaj spraševali, v pogovoru pa so prišle na dan tudi razne stiske in težave družin. Tako sem izvedela za mnoge pare, ki še niso mogli imeti otrok, kar mi je šlo do srca, in dobila sem navdih, naj molim za družine.
Ko si jih nisem več zapomnila, ker jih je bilo že toliko, sem leta 1997 začela v zvezek vpisovati ime moža in žene in pustila malo prostora, da bom napisala, kaj se bo naprej zgodilo, in vpisala imena rojenih otrok. Vsi zakonci še niso obdarjeni z otročičkom, je pa vpisanih že okoli 980 otrok. Po nekaterih družinah po eden, ponekod dva, tudi štirje, pa tudi pet, z otroki smo kdaj molili tudi za šestega. Ti starši so presrečni in ob tem odkrivajo, da je otrok Božji dar.
Je bilo težko pridobiti zaupanje parov, da so vam zaupali svoje stiske?
Težko … Pa sem rekla: "Bomo molili. Povabim tudi vas, da skupaj molimo, naj se zgodi po Božji volji." V mnogih primerih se je kmalu nepričakovano pojavilo dete. Eden prvih je bil otrok moje učenke, ki je imela težjo diagnozo. Molili smo: "Če je v Božjem načrtu še kakšen otrok, mimo Božjega načrta nočemo nič." Kmalu se je izpolnila želja in se je rodil otrok, ki je danes duhovnik.
So pari, ki še vedno nimajo otroka, dobijo pa milost, da lahko vseeno živijo polnost življenja pomirjeni, potolaženi in ohrabreni. Nekaj pa je tudi takih, ki so prišli po pogovoru do posvojitve, eni so posvojili celo tri. Nisem še slišala ali pa mi vsaj niso zaupali, da bi bil kdo od teh, za katere smo molili za novo življenje, nesrečen, ko so dobili otroka – svojega ali posvojenega. Nihče ne more življenja kar tako oživeti. Samo Bog je tisti, ki oživlja. Samo Bog daje novo življenje, pa tudi veselje nad življenjem.
S čim lahko nehote prizadenemo zakonske pare, še posebej pare brez otrok?
Ne pomilujmo jih, ampak se jim zahvalimo, ker lepo prenašajo svojo življenjsko stisko, zato ker so mnogim drugim na razpolago in v svoji stiski ne mislijo samo nase, ampak tudi na druge, ki so v podobni stiski. In na drugi strani, Bog ne daj, da bi rekli paru z otroki: "Koliko otrok imate! Ali nista dva dovolj?" To so žaljivke. Pare brez otrok pa prizadenemo, če rečemo: "Bog že ve, komu daje otroka. Prestara sta se vzela …" To so žaljivke. Rajši rečem: "Ali smemo moliti še za kakšnega?" Vedno spodbudim k molitvi.
Nam lahko zaupate, kako molite?
Pri maši kar vre iz mene, že ko sedem na svoje mesto: "Gospod, prosim za vse, ki sem jim kdaj obljubila molitev. Ti veš za vse, kdo kaj potrebuje in kaj je v tvojem načrtu dobro zanje. Pri tej sveti daritvi te prosim: 'Ti urejaj. Ti razporedi.'" Za nova življenja pa prosim tako: "Gospod, ti veš, kako nekaj lepega je, da se v družini rodi še kak otrok, da te bo slavil in bo družina še bolj verovala vate, bolj ti bodo zvesti. Če je v tvojem načrtu, daj jim še kakšno dete." Še vedno pri vsaki maši spremljam z molitvijo nekdanje veroučence, čeprav ne delujem več v katehezi.
Po 60 letih redovništva ohranjate živost in delujete mladostno. Kje zajemate moč?
Pri spovedi, maši in obhajilu. To so največji viri, da lahko živim Bogu posvečeno, pa tudi največji vir veselja, sreče in zaupanja, da me bo Jezus sprejel na dan smrti. Posebej se priporočam Mariji, ker imam njeno ime od krsta naprej. Ko sem se rodila 13. avgusta, je oče rekel, ko so ga vprašali, kako mi bo ime: "Marija, saj je svoje ime prinesla v pesti." Čez dva dni je bil namreč veliki šmaren. Sem najstarejša, prvi brat je dve leti mlajši, drugi je prišel sedem let za mano, ko se je oče vrnil iz vojne.
Živimo v času, ko je veliko strahu in zaprtosti. Kako bomo izšli iz tega?
Spomniti se moramo, da je korona velik Božji klic človeštvu, da se spreobrne, ker je mnogo hudih razvad, navad, načinov, s katerimi lomimo Božje zapovedi. Koliko je nečistovanja, koliko je umorov nedolžnih otrok. Mislim, da še vedno umre več splavljenih otrok kot ljudi zaradi korone. Velik Božji klic človeštvu je, da bi se spreobrnili in začeli misliti, kaj je pred Bogom prav. Koliko je nezvestobe v zakonih, izkoriščanja ljudi … Klic k spreobrnjenju je na vseh ravneh. Upam, da sem z molitvijo pripomogla, da nekaj otrok niso splavili.
Tako sta mož in žena prosila za otroka. Ko je žena zanosila, so pri otroku ugotovili napako, da ne more živeti, in so svetovali splav. Odločila sta se, da ne bosta ubijala: "Poskrbela bova zanj, kakor bova mogla. Bog nama daj moči." Bila sta globoko verna, lahko bi rekla junaka, odločena, da otroka ne bosta ubila. Preteklo je osem mesecev. Ko je šla na pregled, so rekli: "Če hočete, naredimo carski rez." Povezali smo se v molitvi, ker so rekli, da je otrok v nenormalni drži. Prišlo pa je do pravega poroda. Živega otroka so jima dali v naročje in so ga dve uri pestovali, mu dali ime, ga krstili in po dveh urah je umrl. Presrečna sta bila, da otroka nista ubila, ampak sta mu omogočila, da se je rodil živ in da je svetnik v nebesih.
Čez dva dni so v njihovi dnevi sobi pripravili mizo in prt za daritev maše ob mali krsti. Zbrani so bili ožji sorodniki in župnik, ki je ganjen maševal, med drugim je rekel: "Danes je med nami svetnik. Ne bomo rekli, da smo ga izgubili, on je svetnik." Ne ubijajmo nerojenih otrok, ampak počakajmo, kaj se zgodi. Zdaj starši hodijo na pokopališče obiskovat svojega svetnika, niso žalostni in ostajajo mirni.
Kakšen je vaš pogled na prihodnost?
Upam, da se mi bodo nebeška vrata odprla in me bo Jezus sprejel, pa tudi mnoge, ki sem jim bila kakorkoli potrebna. Naj nadomesti s svojo milostjo, kjer sem premalo naredila, in mi odpusti. Obračajmo se k Mariji. Slovenski narod je pod njenim plaščem in ne more priti nič dobrega, če se ji ne priporočamo. Naj starši molijo za otroke, še preden jih dobijo, to je največja dota, da je otrok srčno dober.
Celoten intervju je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 50, številka 51.
