Operni pevec, ki vam lahko popravi tudi zobe

Gregorja Ravnika poznamo kot samozavestnega tenorista in pop pevca, ki je s svojim močnim vokalom navdušil poslušalce na odru Melodij morja in sonca, Popevki, z veseljem pa nastopi tudi na dobrodelnih prireditvah, tudi na Klicu dobrote. Ne bodite presenečeni, če dobitnika številnih glasbenih priznanj srečate v zobni ordinaciji – Gregor je lani postal tudi novopečeni zobozdravnik.

Ko vas gledamo na odrih, ste videti izredno samozavestno. Je samozavest v vas že od nekdaj ali gre za vajo?
Tega nisem vadil, sem pa suverenost pridobil z leti nastopanja na odru pred gledalci oz. z nastopi pred kamerami. Ko te kamere "lovijo", moraš nastopati na drugačen način. 

So vas o odrski prezenci in močnem nastopu, ki ju pri vas gotovo čutimo, poučevali na dodiplomskem ali podiplomskem študiju solopetja pri prof. Pii Brodnik?
Ko sem študiral solopetje, sem se prepuščal opernemu petju, pri katerem je nastop res zelo pomemben. Poglavitno je biti suveren na odru. Če neko skladbo pred nastopom tehnično dobro zvadim, bom suveren tudi na odru in me ne bo skrbelo, ali bom to speljal oziroma ali bo šlo kaj narobe. Svet opere oz. svet gledališča pa prinese tudi to, da sem veliko v stiku z drugimi. Sama interakcija je del študija in del procesa navajanja na operne odre. Zdaj je pomembno biti tudi igralec. V starih produkcijah si samo zapel, v teh časih pa je na prvem mestu igra s svojimi sopevci.

Pojete tako v operah za odrasle kot tudi v otroških operah. Je takrat vaš nastop drugačen?
Pri otroških operah se vloga bolj približa otrokom. Nazadnje sem v otroški operi Snežna kraljica igral vlogo jelena. Ta se je približal otrokom na način, da je v večji meri zbujal pozornost.

Imate na zalogi kakšen pripetljaj, ki si ga boste zapomnili z opernih odrov?
Nikoli ne gre vse po maslu. No, v operni predstavi vedno obstaja oseba, ki te pokliče in pripravi, ko si na vrsti za oder. Enkrat te osebe, ki bi me morala priklicati, ni bilo na spregled, zato so me sopevci čakali na odru. Morali so improvizirati igro. Teater je živ, nikdar ne gre po načrtu, zato se moraš prilagoditi.

Podali ste se tudi v pop vode. Zanima me, ali vam gre med prepevanjem romantičnih skladb po glavi kakšna konkretna oseba ali se osredotočate izključno na tehnično izvedbo pesmi?
Tehnično se na skladbo osredotočam med vajami. Šele potem pridejo na vrsto čustva in moja interpretacija. Ne vem, ali med samim nastopom mislim ravno na kakšno konkretno osebo; bolj mi gre po glavi kakšen dogodek. Poslušalcem skušam približati to, kar se mi je zgodilo, oz. v glasbo preliti svoje videnje in čutenje. Skladbo tako zmeraj odpojem drugače.

Za katero pesem vam je žal, da je niste napisali vi?
Nazadnje sem kot gost v oddaji V petek zvečer nastopil s čudovito popevko Ota Pestnerja Šepet poletnih trav, za katero je besedilo spisala Elza Budau. Besedilo je res krasno.

Se vam zdi, da je mogoče ustvarjati lepa besedila v slovenskem jeziku?
Osebno še nisem pisal besedil. Verjamem pa, da je izziv napisati besedilo v slovenščini, saj lahko, če ne najdeš pravih besed, izpadeš dolgočasen ali pa sam tekst ne zazveni dobro. Sicer pa imam rad slovenski jezik. Zdi se mi zelo pomembno, da mladi pojemo v materinščini, a po mojem mnenju žal premnogokrat slišimo popačeno slovenščino.

Sicer pa vaš glasbeni talent ni presenečenje. Vaša mami je glasbena pedagoginja, oče trobentač. Kako je bilo čutiti strast za glasbo v vaši družini, ko ste bili otrok?
Vedno rečem, da mi je bila glasba položena v zibelko. Že od otroštva je bila del vsakdana. Z glasbo sem bil obkrožen ne le doma, tudi v glasbeni šoli med učenjem klavirja in petja v različnih zborih. Prav zaradi domače podpore sem se podal v glasbene vode. Družina me je rada prišla poslušat na moje nastope.

Kako velika pa je vaša družina?
Smo štiričlanska družina, imam še mlajšo sestro, ki tu in tam prime v roke violo.

Katere vrednote pa vam je družina dala?
To, da moraš v življenju vztrajati. Ne smeš kar pustiti tistega, v čemer si dober oz. v čemer bi lahko postal dober. Ni dobro popustiti ob prvi oviri oz. prvem slabem trenutku. Treba je vztrajati in delati. Talent je le dvajset odstotkov vsega, drugo je delo.

Očitno pa ste radi tudi dobrodelni. Udeležujete se tudi Klica dobrote …
Res je, rad imam dobrodelne koncerte. Menim, da je pomembno, da stopimo skupaj, si pomagamo in odpojemo ter tako pripomoremo za dober namen.

No, hitro lahko opazimo, da vas na odrih krasi bleščeč nasmeh. Verjetno je vzrok za to tudi to, da ste novopečeni zobozdravnik. Kdaj ste odkrili, da vas poleg glasbe mika tudi vrtanje po zobeh in puljenje zob?
(Smeh) Za nasmeh ne krivim dejstva, da sem se podal v zobozdravstvene vode. Že v gimnaziji sem začutil ljubezen do naravoslovnih predmetov in medicine. Konec osnovne šole je bila del mene tudi glasba, bil sem učenec solo petja na glasbeni šoli, a želel sem udejanjiti tudi veliko ljubezen do naravoslovnih ved. Dejal sem si: kaj če bi poskusil na študiju dentalne medicine? Ko sem začel s prakso, mi je bilo področje všeč, saj je pri njem potrebna tako kreativnost kot tudi ročno delo. 

Ali med izvajanjem bolečih posegov zapojete vašim pacientom?
(smeh) Aha, da bi namesto anestezije kaj zapel … To ravno ne, si pa ob igranju radia v ordinaciji rad kaj zamrmram.

Se vas vaši pacienti kaj bojijo ali jih znate pomiriti?
Zgodi se, da je kakšen pacient bolj prestrašen, spet drugi bolj suveren. Pomembno je, da imam pri vsakem od njih drugačen pristop. Pri svojem delu moram biti suveren in verjeti v to, kar delam; le tako mi bodo pacienti zaupali.

Mogoče kak zobozdravstveni namig za naše bralce Aleteie, na kaj naj bodo v smislu zobne higiene pozorni? Zavedanje o zobni higieni se je v zadnjem času dvignilo, kajne?
Res je, že v osnovni šoli je prisotna zobna preventiva, tako da se tam otroci lahko naučijo pravilnega ščetkanja zob. Moj nasvet bralcem je, naj zares poskrbijo za svoje zobe in pravilno ščetkanje. Zelo je pomembno, da s krtačko nismo pregrobi in da imamo dovolj mehko ščetko. Ne namenimo zobem le tisto minutko na dan, temveč jih ščetkajmo zjutraj in zvečer.