Zaradi bolezni lahko igra samo z eno roko, a je kljub temu izjemen pianist

"Glasbo lahko izvajamo tudi brez rok, samo s srcem." To so besede Manuela Lópeza, pianista, ki se je glasbi začel posvečati pri svojih štirih letih. Njegovo kariero je prekinila fokalna distonija, zaradi katere ne more več premikati svoje desne roke. Manuel, danes star 43 let, se je odločil nadaljevati s svojo ljubeznijo do klavirja in se je naučil igrati samo z levo roko.

Manuel je začel svojo glasbeno kariero pri štirih letih in kmalu postal izvrsten učenec. Pri 15 je postal najmlajši dijak konservatorija v Madridu in študij dokončal že pri 17. Igral je klavir, čelo in skladal velika koncertna dela. Vse je šlo dobro do leta 2001, ko je začel opažati zmanjšano gibljivost svoje desne roke.

Zbolel je za fokalno distonijo, nevrološko motnjo, ki omejuje gibanje. Opravil je sicer vrsto terapij, vendar je bolezen neozdravljiva. Njegova desna roka je postala negibljiva, kar je bil za mladega glasbenika, ki je sanjal o blesteči karieri, hud udarec. Po tvegani operaciji je bil deležen še možganske kapi in vse skupaj ga je pahnilo v globoko depresijo. Obiskal je vrsto zdravnikov, psihiatrov in opravil različne terapije, vendar brez rezultatov. Pustil je glasbo in iskal druge možnosti, vendar je spoznal, da ga nič ne izpolnjuje in osrečuje.

Manuel je poskusil poiskati novo pot in je znova sedel za klavir. Prilagodil je telesno držo in izumil svoj način skladanja. Sam pravi, da zdaj "s petimi prsti naredi toliko, kot prej z desetimi". Dobil je drugo priložnost in znova začel igrati klavir ter pisati glasbo za levo roko, tako da oba glasova odigra zgolj z roko, ki jo lahko premika. Začel je skladati v plasteh.

V najtežjih in najbolj mračnih trenutkih Manuel pove, da je pred seboj videl zgolj dve poti: "Ene raje ne omenjam, druga pa je pot vere. Če se je okleneš, se začnejo dogajati čudeži, vsak dan v majhnih stvareh. Vse v življenju je nepričakovano, kot vse, kar dela Bog."

Manuel se je oprl na Boga, da lahko nadaljuje svoj boj in se mu zahvaljuje za pot bolezni. Poudarja, da "se čudeži nenehno dogajajo. Za ustvarjanje glasbe ne potrebuješ ene roke, še dveh ne. Glasbo lahko izvajamo s srcem in to me žene in mi daje moč".

Manuel se ne pritožuje, ravno nasprotno. Svoje življenje živi polno in svojo izkušnjo preseganja in premagovanja rad deli z drugimi. Rad govori z ljudmi, ki gredo skozi podobne preizkušnje, kot je šel sam, in spodbuja glasbenike s podobno boleznijo, da se poberejo in se glasbi na drugačen način še naprej posvečajo.

Želi si, da bi njegovo sporočilo doseglo veliko ljudi in bi se prijelo, da bi s svojim veseljem do življenja okužil druge in pustil ovire za sabo. "Še naprej moramo igrati, poiskati lažje repertoarje, jih prilagoditi našemu položaju in jih na novo izumiti." Želi pomagati vsem, ki jih je na podoben način kakor njega prizadela fokalna distonija.

Manuel sledi svojim sanjam. Spominja se, kako je kot majhen poslušal največje pianiste v osrednji koncertni dvorani narodnega avditorija v Madridu in kako je že takrat vedel, kaj si želi postati. Pravi, da ga glasba izpolnjuje in da se lahko samo skoznjo v polnosti izrazi. Manuel si želi nadaljevati z igranjem za svoje bližnje in za vse, ki ga pridejo poslušat. Svojo glasbo ustvarja iz srca in jo na izjemen način igra samo z levo roko.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.