“Sebe moram ljubiti enako kot bližnjega, ne pa manj”

Eva Strajnar ima rada ljudi in pogovore z njimi, pa naj bodo to preprosti klepeti ali globoke debate. O sebi pravi, da je ljubiteljica sonca, sprehodov in kavic s prijateljicami. Rada posluša glasbo in prebira zgodovinske romane. Prav tako so ji blizu namizne družabne igre, predvsem tarok. Izpostavlja, da je rada Njegova učenka. Je koordinatorica Svetopisemskega maratona, ki bo pod geslom Glej, vse delam novo potekal med 22. in 27. januarjem. Je tudi žena in mama petih otrok.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
V trenutnem življenjskem obdobju je moj idealen začetek dneva takšen, da z možem malo dlje pospiva, otroci pa naju prebudijo s pripravljenim zajtrkom in ko dvignejo rulete, zunaj sije sonce. Kadar ob tem cveti še češnja, me ob pogledu na vse skupaj prešine misel, da v tem dnevu res ne more iti nič narobe.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
S tem pokažem tudi odnos do same sebe. Pogosto vidim, da moram sebe ljubiti enako kot bližnjega, ne pa manj, v čemer smo ženske pogosto umetnice, saj bi vse storile za drugega, sebe pa znamo popolnoma pozabiti.  

3. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Sem prek nje dojela nežno in brezpogojno Božjo ljubezen. Prvič sem v polnosti spoznala, kako Bog vidi svoje otroke popolne in čudovite, ter se prvič zavedala, da tako vidi tudi mene ne glede na to, kaj naredim in kje ga polomim.

4. Kako z možem ohranjata iskrico v zakonu in zakaj vam je to pomembno?
Mož je, takoj za Bogom 😊, prvi na moji lestvici prioritet. Prepričana sem, da je najin odnos tisti, iz katerega se gradi in črpa vse ostalo, zato dajeva temu velik poudarek. Kljub otrokom si večkrat na leto vzameva čas zase, da greva v kakšen oddaljen kraj in si tam "napolniva baterije". Tako sva nedavno nazaj odšla v Benetke na arhitekturni bienale (predvsem zaradi veselja do tega), nekaj mesecev pozneje pa na duhovne vaje za zakonce (za najino dušo). Vsekakor pa je tudi skupni humor tisti, ki naju združuje in v kočljivih trenutkih dvigne.

5. Kako ob vseh vsakodnevnih obveznostih, petih otrocih in vsesplošnemu pomanjkanju časa najdete čas za prebiranje Svetega pisma in kako vas prebrano nagovarja skozi dan?
Joj, če ga ne bi našla, ne vem, kako bi preživela. 😊 Vsekakor je skupni čas z Bogom moja prioriteta. Tega me je pravzaprav naučilo življenje. Dokler sem delala vse iz lastnih moči, pa čeprav z dobro pripravljenim načrtom za dan in z veliko mero občutka za organizacijo, sem slej ko prej v divjem vsakdanu ostala totalno izčrpana, brez moči. Velikokrat sem opazila, da se brez večjega razloga derem na otroke, ker sem pač izgubila živce.

Zdaj pa vsak dan začnem tako, da svojo voljo izročim Bogu in se priporočim k Svetemu Duhu. To me vodi čez dan in pogosto vidim sadove – ko sem mirna, čeprav vem, da bi se, vsem mojim lastnostim na ljubo, jezila, da znam pustiti vse in slišati otroka v stiski, da ne izrečem možu kakšne prehitre besede (v čemer sem prava umetnica), ampak preprosto molčim. Božja beseda je res živa in dejavna in to okušam ter ne zamenjam za nič. Temu se res ne odpovem.

6. Na kakšne načine pa branje Božje besede približate svojim otrokom?
Božjo besedo vključujemo v povsem vsakdanje stvari in naš vsakdan: na primer, ko katerega od otrok kaj boli, z besedami iz Svetega pisma moliva nad njim. Ko je kdo pred kakšno težko stvarjo, izzivom, skupaj z otrokom moliva k Svetemu Duhu. Aronov blagoslov znajo po mojem vsi že na pamet, saj ga ob odhodih v šolo ali kam drugam molim nad njimi. Vse to ne vzame dosti časa, pol minute, ampak otroci dobijo uvid, da Bog dela in da se Nanj lahko obrnejo.

Za redno branje pa si pomagamo tudi s kakšnimi bolj "mesenimi" stvarmi; na primer za sto prebranih odlomkov iz Svetega pisma odpeljem otroka v Atlantis. Odlomke je treba brati enega na dan, ne kar vse naenkrat, kar pomeni kar precej vztrajnosti. Ta spodbuda je res malce bolj daj-dam naravnana, ampak takšni smo ljudje. Dolgoročno pa upava, da bodo s tem ustvarili navado rednega branja Svetega pisma.

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Zaenkrat bi težko rekla, da sem zanjo hvaležna, saj je vse skupaj še preveč sveže. Ravno leto dni bo minilo, ko se je mož na sankanju tako poškodoval, da nismo vedeli niti tega, ali bo sploh še lahko hodil.

Sledili so meseci negotovosti, strahu in tudi osamljenosti, saj je bil on v bolnišnicah, jaz pa z vsemi otroki doma, eden od njih je bil še dojenček, in s šolanjem na domu. Na trenutke sem mislila, da se mi bo zmešalo. V tisti popolni nemoči sem se en dan ulegla na posteljo in v obupu in joku klicala Boga, se kregala z Njim in Ga prosila, da On prevzame, ker sama ne morem. Takrat je vame prišel nenormalen mir in gotovo zavedanje, da bo vse v redu. Še zdaj mi gre na jok, ko pomislim na to, koliko mi je tisti mir pomenil.

Ravno ta preizkušnja me je naučila, da niti ne želim več sama voditi svoje življenje, ampak ga popolnoma predajam Bogu, na vseh ravneh. Vidim, da sta s tem prišla tudi večji mir in svoboda.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Da bo jutri nov dan. 😊

Ko sem bila najbolj na tleh, mi je pomagalo to, da sem šla čez dan po korakih; en dan po en dan. Včasih celo eno uro po eno uro. To mi je ostalo tudi za trenutke, ko sem res slabe volje – saj bo kmalu nov dan, si rečem. Ali pa pokličem sestro in ji potarnam. To je tudi odlično zdravilo za slabo voljo.  

9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Najljubša mi je slavljenjska molitev, prek nje se res napolnim. Zelo veliko pri nas predvajamo duhovno glasbo, napolnijo pa me tudi pogovori z duhovno bogatimi ljudmi, ki jih k sreči okoli mene ni malo. 

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Nas je Gospod ustvaril kot češnjico na vrhu torte in iz tega izhaja tudi kar nekaj privilegijev, na primer "multitasking", ki je meni osebno eden najljubših.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.