Tekaški maraton je postal življenjska preizkušnja, iz katere je odšla kot zmagovalka

Turia Pitt se je rodila na Tahitiju, nato pa so se z družino pri njenih treh letih preselili v Avstralijo. Leta 2011 je bila ambiciozna in uspešna 24-letnica. S fantom Michaelom, s katerim sta se spoznala v šolskih klopeh, sta se vselila v skupno stanovanje, bila je športnica in manekenka. Do potankosti je imela načrtovano svojo karierno pot kot rudarska inženirka, njen cilj pa je bil, da bi nekega dne postala izvršna direktorica nekega globalnega podjetja.

Od nekdaj je rada preizkušala meje svojih zmogljivosti in nič drugače ni bilo, ko se je odločila za nastop na 100-kilometrskem ultramaratonu v avstralskem Kimberleysu. Ena od etap je tekmovalce vodila skozi gozd, kjer je izbruhnil obsežen gozdni požar, in Turia je ostala ujeta v grapi sredi požara.

Z reševalnim helikopterjem so jo hudo poškodovano prepeljali v bolnišnico, kjer zdravniki niso imeli dobrih obetov zanjo. Bila je v kritičnem stanju, utrpela je opekline po 65 odstotkih telesa. Preživela je zaradi izjemne telesne pripravljenosti.

Ko se je zbudila iz kome, je izvedela, da so ji presadili kožo, poleg tega je imela poškodovan nos in oči, amputirali so ji pet prstov. Spominja se, da je na Michaelovo vprašanje, ali je vesela, da je preživela, hotela kričati, toda zaradi traheotomije (kirurški poseg, ki omogoča vstop zraka neposredno v dihala) ni mogla spregovoriti niti besede.

"Vem, da je težko reči, da sem imela srečo, vendar sem jo resnično imela, saj bi bila situacija lahko veliko slabša," je povedala za avstralsko oddajo 60 Minutes leta 2012, ko je razmišljala o grozljivi nesreči, ki ji je spremenila življenje.

"Morala sem se vrniti v življenje – naučiti sem se morala hoditi, govoriti. Vse stvari, ki sem jih prej jemala za samoumevne, so postale na videz nemogoče." Turia, ki je bila prej prava avanturistka in je rada preživljala čas na prostem, je bila soočena z novo realnostjo.

"Spomnim se, da sem pomislila: 'Sploh ne morem vstati sama. Kako bom spet lahko hodila, znova tekla in tekmovala? Tistega dne sem spoznala, da ne morem preveč razmišljati o tem, kako bo videti moja prihodnost, zato sem se odločila, da se osredotočim na en korak naenkrat."

V času intenzivnega šestmesečnega zdravljenja v bolnišnici in pozneje je prestala več kot 200 operacij. Ob strani ji je ves čas stal Michael, ki je pustil službo policista, da bi ji bil ves čas v oporo. Ko je bila v komi, se je zaobljubil, da se bo poročil z njo, če bo preživela. Kupil je zaročni prstan in sanjal o trenutku, ko jo bo lahko zaročil.

Turia v več intervjujih omenja njegovo ljubezen kot tisto, kar jo je opogumljalo v času okrevanja, in razkriva, da se počuti kot "najsrečnejše dekle na svetu". "Videti si čudovito. Kaj želiš doseči danes?" jo je spraševal vsak dan, ko jo je obiskal v bolnišnici.

Dolgo časa je Turia na obrazu nosila masko, ki je pomagala pri zdravljenju brazgotin, hkrati pa je te zakrivala pred radovednimi pogledi. V eni od oddaj v živo, kjer je bila pred leti gostja, jo je snela. "Ne potrebujem je več," je dejala, in nadaljevala, da se ne bo več sramovala svojega videza. Na svojem Instagram profilu pogosto deli vsakdanje utrinke, prek katerih kaže svoje opečeno telo, s tem pa svojim sledilcem sporoča, da je lepota več kot popolne dimenzije in gladka, brezhibna koža.

Kljub napovedim zdravnikov, da ne bo nikoli več tekla, se je leta 2015 udeležila polmaratona in ga pretekla celo hitreje kot pred nesrečo. Leto pozneje pa se je udeležila zelo zahtevnega tekmovanja Ironman, ki je sestavljeno iz plavanja, kolesarjenja in teka.

Po vseh teh letih ne želi več govoriti o usodnem dnevu, temveč se raje osredotoča na vse dobre stvari, ki so se ji zgodile, in na nauke, ki se jih je ob tem naučila. "Zakaj bi zapravljala svojo energijo za razmišljanje o dogodku, ki se je že zgodil v mojem življenju, ko pa se lahko osredotočim na to, kako bom spremenila svoje življenje?" se sprašuje.

Športnica in motivatorka ob gledanju fotografij pred nesrečo še danes občuti nostalgijo, a se zaveda, da časa ne more zavrteti nazaj. Če bi bilo to mogoče, pravi, bi si danes po prebujanju iz kome, ko je obžalovala, da je preživela, dejala, da ne bo vse le v redu, temveč bo njeno življenju kljub vsemu še vedno čudovito.

"Ko se danes pogledam v ogledalo, tako kot Michael vidim čudovito dekle, saj tako kot on vem, da lepota prihaja od znotraj. Opredeljuje nas to, kdo smo, ne to, kako smo videti," dodaja in malo več kot desetletje po nesreči svoje življenje opisuje kot "veliko manj dramatično in veliko bolj vsakdanje".