Krsta, žara, raztros? Kakšen je pravi krščanski pogreb?

Ali obstaja kaj takega, kot je krščanska smrt? Apostol Pavel je prepričan, da ja, saj nam pravi, da smo Gospodovi, ne glede na to, ali živimo ali umiramo (Rim 14,8). Vendar kako naj se na krščanski način poslovimo s tega sveta? V nadaljevanju podajamo nekaj smernic škofov o krščanskem pogrebu.

V skladu s katoliškim naukom škofje poudarjajo, da smrti ne smemo odriniti na obrobje našega življenja, da smrti in mrtvega ne smemo skrivati pred otroki, ampak moramo narediti, kar lahko, da se svojci lahko na dostojen način poslovijo od človeka, ki je na smrtni postelji, kakor tudi od pokojnega.

Žal le še redko kje v Sloveniji srečamo navado, da pokojni nekaj časa "leži" doma, kjer lahko ljudje izrazijo sožalje, molijo zanj, ... S tem odhaja v pozabo tudi bogat sklop molitev, ki jih je Cerkev izročila za molitev ob pokojnem.

Škofje z zaskrbljenostjo opozarjajo na visok odstotek nekrščanskih pogrebov oziroma na upad krščanskih pogrebov. To ne pomeni le, da se ljudje odločajo za žarni pokop namesto za krsto, ampak da je pogreb svoje krščanske note, brez prisotnosti duhovnika, ki bi v imenu Cerkve molil za rajnega in ga z mašo zadušnico izročil Božjemu usmiljenju.

Škofje izpostavljajo, da je najbolj primeren način pokopa za kristjana s krsto, vendar na način, ki ne kaže na druge vidike posmrtnega življenja, kot je reinkarnacija. Žarni pokop Cerkev sicer dovoljuje, vendar le pod pogojem, da ni narejen iz prepričanj, ki so v nasprotju z naukom Cerkve. Nazadnje pa Cerkev ne dopušča raztrosa pepela pokojnega in tudi prepoveduje prisotnost duhovnika pri tem obredu.

Pokop rajnega v krsti je jasen izraz katoliške vere v to, da bomo poslednji dan obujeni, da verujemo v vstajenje mesa, tj. da bomo skupaj s telesom vstali ob koncu časov. Naša vera pa izhaja iz Kristusa, ki na veliko noč ni vstal kot nekakšen duh, ampak je vstal s poveličanim telesom, zato na velikonočno jutro učenci najdejo prazen grob.

Čeprav Jezus vstopa pri zaprtih vratih in torej presega določene fizikalne zakone, pa še vedno nosi rane križanja, učenci se lahko dotaknejo njegovega telesa, ga otipajo, z njimi obeduje, ... Jezus je pravi Bog in pravi človek tudi po vstajenju.

Čeprav Bogu ni nič nemogoče in bo tudi tiste, ki so bili ob smrti upepeljeni, obudil od mrtvih, pa način pokopa kaže našo vero. Dolgo časa se Cerkev ni strinjala z žarnim pokopom, saj je bil to običaj nekrščanskih ljudstev, ki niso verjela v posmrtno življenje, ali pa tistih, ki so zaničevali telo kot slabo in so se ga tako hoteli znebiti.

V zadnjem času pa doživljamo velik porast primerov, ko pepel pokojnega s posebnimi postopki spremenijo v nakit ali druge predmete in ga svojci hranijo pri sebi. To je v nasprotju s krščansko vero, saj se podobno kot pri raztrosu pepela ni mogoče shajati na kraju, kjer počiva rajni.

To je zakoreninjeno v času prve Cerkve, kjer so kristjani skoraj praviloma umirali kot mučenci. Cerkev je njihova telesa skrbno pokopala, nato pa so se skupnosti zbirale na njihovih grobovih, tam molili in tudi obhajali evharistijo. Pozneje so na grobovih mučencev zgradili cerkve, ki so danes med najbolj znanimi romarskimi središči.

Tudi danes Cerkev ne le moli za pokojne, ampak se kristjani zbiramo na grobovih posebej tistih rajnih, ki so umrli v sluhu svetosti ali za katere tečejo postopki za razglasitev za svetništvo. Prav tako pa je s povsem človeškega in psihološkega vidika zdravilno, da se lahko vračamo na poseben kraj, se spominjamo in molimo za naše rajne.